Edina pričakovana rešitev v takšni situaciji bi bila odstop premierja oziroma njegov predlog za glasovanje o zaupnici vladi, s čimer bi se odprla pot do predčasnih volitev. Vendar bi – glede na dosedanje Janševo ravnanje – tak korak težko pričakovali. Kot utemeljitev vztrajanja na čelu vlade namreč premier vseskozi navaja zaupnico svoje stranke, te pa – kljub prvim sicer še tihim in previdnim nasprotovanjem nekaterih posameznikov – tudi po včerajšnjem odhodu DL ni izgubil.
Ob pričakovani popolni neoperativnosti manjšinske vlade Janša svojega vztrajanja na premierskem mestu vsekakor ne bo mogel upravičevati z nujnimi projekti in s težko krizo, v kateri je naša država. Pravi razlog njegovega ravnanja so nedvomno povsem druga dojemanja, interesi in načrti. Eden od njih je njegovo razumevanje odstopa kot poraza – pravi vojskovodja se nikoli ne preda. Janša očitno tudi (še) ni navdušen nad predčasnimi volitvami oziroma skuša možnost, da izbere »pravi« čas za ponovno odločanje volilcev, obdržati v svojih rokah. Prav tako prvak SDS ne želi olajšati prizadevanj »nezvestih« koalicijskih partnerjev in opozicije za njegov odhod. In ga (vsaj glede na dosedanje dogajanje precej utemeljeno) razveseljuje pričakovanje, da bodo stranke male koalicije (DL, DeSUS, SLS) in opozicije kaj težko sklenile dogovor o povezavi v vsaj začasno koalicijo. Zaradi česar bi lahko prazni tek manjšinske vlade vse glasneje prikazoval kot krivdo nekdanjih koalicijskih partneric.
Druga rešitev iz sedanje politične krize je konstruktivna nezaupnica sedanji vladi, kar bi pomenilo, da bi predlagatelji tudi dorekli ime novega mandatarja. A je tudi na tej poti vrsta ovir. Prva je majhno število kredibilnih oseb, ki bi bile pripravljene v sedanjih razmerah prevzeti vodenje vlade. Še manj je možnih kandidatov, ki bi jih podprle tako stranke male koalicije kot opozicije. Pomembna ovira pri oblikovanju novega parlamentarnega zavezništva je tudi nerazjasnjen status Zorana Jankovića. Zamrznitev njegove predsedniške funkcije je bila namreč največ, v kar sta bila PS in še zlasti njen predsednik na kongresu pripravljena privoliti, s takšno rešitvijo pa duh morebitne Jankovićeve vrnitve in vplivanja ostaja. Po drugi strani pa bo PS sedaj kaj težko »zažgala« zamrznjeno Jankovićevo izkaznico, ne da bi bilo videti, kot da ji kadrovsko politiko kreirajo druge stranke. K vsemu omenjenemu je nedvomno treba dodati še precej različna programska zavzemanja strank morebitne prihodnje (začasne) koalicije, ki sežejo od socialdemokratskih do neoliberalnih izhodišč.
Koalicija desnosredinskih strank je torej mrtva, Janševemu premierstvu pa še ni videti konca. Pri tem ne gre zanemariti, da je prvak SDS doslej kljub številnim težkim situacijam vedno uspel politično preživeti. Res pa je, da položaj zanj še nikoli ni bil tako brezizhoden.
