Lect je okrasna slaščica, ki ni namenjena jedi, lectarstvo pa sodi med starejše rokodelske obrti na Slovenskem. Največji razmah je doživelo v 19. stoletju. Pod živordečimi srčki z ogledalci ali podobicami na sredi ter drugimi medenimi izdelki v obliki majhnih kruhkov so se nekoč zlasti ob cerkvenih praznikih, predvsem žegnanjih, ter na vaških sejmih kar šibile police. Tudi njihovih izdelovalcev pri nas ni manjkalo. Največ jih je bilo na Štajerskem.
Proti koncu 20. stoletja je zanimanje za sladke živopisane lectarske izdelke začelo močno upadati, starejši mojstri te obrti niso imeli naslednikov in do danes se jih je v Sloveniji ohranilo le še toliko, da bi jih zlahka prešteli na prste obeh rok in še bi kakšen ostal nedotaknjen. Vsi preostali delujejo v severnem in zahodnem delu države, medtem ko je na jugovzhodu prva nova zvezdica lectarstva ponovno zasijala šele pred letom dni, ko je licenco za izdelovanje lecta iz rok pristojnih pri slovenski obrtni zbornici prejela Majda Arh Sevšek iz Leskovca pri Krškem.
Neprespane »lectove« noči
Z izdelovanjem tega poltrajnega peciva, ki je sicer bolj primerno za okras kot za prehranjevanje, se je naravnost zastrupila, ko je šla predlanskega decembra na sejem v krškem mestnem muzeju ponujat svoje doma narejene piškote. Pravzaprav jo je tja gnala radovednost, kaj vse ljudi na takšnih prednovoletnih sejmih zanima in kaj kdo ponuja. Ko je opazila, da gredo medeni izdelki dobro v promet, je začela razmišljati, da bi izdelke iz lecta tudi sama izdelovala. Po tistem je pri njej doma, kot pravi, mesec dni vladalo pravo obsedno stanje, ko je vsenaokrog iskala recepte. Za nasvet je poprosila tudi redke slovenske lectarje na Gorenjskem, v Savinjski dolini in Pomurju in izvedela edino to, da so recepti za izdelavo lecta skrbno varovana skrivnost ter da se bo morala kar sama znajti. In se je. Nekaj časa je bila hiša polna ostankov neuspelih poskusov, nekaj noči zapored so se ji prikazovali v sanjah in na koncu – zmaga!
Danes ji gredo peka, barvanje in okraševanje medenih kruhkov v obliki srčkov, konjičev, harmonik, zvezd, angelčkov, križev, celo kitar in drugih oblik zelo dobro od rok in za to njeno spretnost ve vedno več ljudi. Za peko lecta potrebujemo moko, med, začimbe in... ne, ne, vseh sestavin sicer zelo prijazna in odprta gospa tudi nam ni povedala, ker bi s tem izdala vse tiste, ki recepte hranijo zaklenjene na skritih mestih. Pred približno 60 leti neki lectar iz Novega mesta recepta niti pred smrtjo ni izdal svojim otrokom, ker se nobeden od njih ni odločil, da bo nadaljeval njegovo delo.
Arh-Sevškova za krški muzej zdaj pripravlja lectove konjiče v modri barvi z roza obrobo, ki so nekoč predstavljali zaščitni znak zadnjega krškega lectarja Staryja. »Če obstaja prejšnje življenje, sem bila takrat gotovo lectarica. Peka dišečih kruhkov me je pritegnila s tako nenavadno močno silo, da je težko opisati. Pred tem si sebe nisem nikoli predstavljala v tej vlogi,« pravi.
Dolgoletna izdelovalka pirhov
Danes njene izdelke poznajo tudi že onkraj meja Slovenije. Ena »pečena« in lepo okrašena kitara je kot poslovno darilo odromala na Tajsko, za generalnega direktorja ameriškega Interpola pa je izdelala (spekla in pobarvala) značko te znane organizacije za boj proti kriminalu. Pravi, da ji idej za nove podvige ne zmanjka. Izmed vseh dejavnosti, ki jim posveča svoj prosti čas, če temu lahko tako rečemo, zavzema izdelovanje lecta prvo mesto.
Pred dobrim letom bi nam rekla, da v ospredje postavlja izdelovanje pirhov. Pravi, da se je njihove izdelave lotila, ker je pač ustvarjalna duša in ker je vedno čutila, da mora poleg službe in petja početi še kaj. Že od osnovne šole naprej je zelo rada pekla pecivo, se nato začela posvečati peki različnih vrst piškotov in tort ter postala skoraj prava slaščičarka, dokler se ni pred desetimi leti na lepem odločila, da bo izdelovala velikonočne pirhe. Ustvarja jih tudi iz gosjih in nojevih jajc. Veselje jih je gledati, toliko drobnih detajlčkov v obliki listov, cvetov in drugega miniaturnega okrasja jih krasi. Vsak izmed njih pove veliko o avtorici, njeni vztrajnosti, potrpežljivosti in domiselnosti. Tudi skrivnosti izdelovanja pirhov je ni nihče učil, vse je dognala sama. Javnosti jih je prvič pokazala pred kakimi osmimi leti na neki razstavi v Krškem. Do zdaj jih je izdelala več kot sto, veliko jih je podarila znancem in prijateljem.
Bila je tudi vojakinja in pevka
Pred leti smo Majdo Arh Sevšek presenečeni srečali v cerkljanski vojašnici. Štiri leta je nosila uniformo Slovenske vojske in pridobila čin poročnice. Kot mladi diplomirani obramboslovki ji je godilo, da je dobila službo v bližini svojega rojstnega Boršta. Vojaške oblasti so jo kmalu napotile na specializacijo in tako je opravila še študij menedžmenta v socialnem delu. Danes dela na novomeškem območnem inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki sodi pod obrambno ministrstvo. Na kratko povedano – je požarna inšpektorica in nadzoruje precej široko območje Dolenjske.
Ker zatrjuje, da med življenjskimi prioritetami na prvo mesto postavlja družino in službo ter nato lectarstvo, tudi mi šele zdaj omenjamo, da je naša znanka ravno tista Majda Arh, ki je v preteklosti posnela vrsto popevk in nastopala na glasbenih festivalih v Sloveniji in prek meja, s katerih je prinašala tudi nagrade. Prepevati je začela že v otroških letih. Najprej v tercetu s sestrama Branko in Ireno, nato je nastopala pri različnih skupinah, med drugim tudi v Brendijevem Don Juanu. Njene najbolj znane uspešnice so Prisegam ti na večnost, Pošlji mu veter pozdrav in Ne joči za njim srce. Glasbena pot jo je leta 1996 odpeljala tudi na evrovizijski festival v Oslo, kjer je nastopila kot spremljevalni glas naše predstavnice Regine. Tistega nastopa pred tako številnim občinstvom ne bo pozabila nikoli. Pove, da je bil občutek fantastičen, vendar takrat nikakor ne bi bila rada na Regininem mestu. Vso svojo pevsko kariero se je namreč spopadala z obupno tremo, zaradi katere se ji je celo dogajalo, da je pozabljala besedila popevk.
Zdaj šele neizmerno uživa
Poleg petja je šlo Majdi dobro tudi skladanje. Pod notno črtovje z zapisi zabavnih melodij se je podpisala kakih štiridesetkrat. Ustvarjala ni le zase. Nuši Derendi je pomagala do zvezd tako, da ji je napisala prvo uspešnico z naslovom Vzemi me veter. Žalost ob izgubi očeta Franca, na katerega je bila zelo navezana, je prelila v note in nastala je pesem Dež in sonce. Glasbene vode je zapustila zaradi nekaterih razočaranj in ker je vse težje prenašala pokvarjenost nekaterih ljudi v ozadju scene.
Pravi, da v tem, kar počne zdaj, neizmerno uživa tudi zaradi tega, ker tu ne čuti nobenega rivalstva. Naj pred koncem še omenimo, da smo v dosedanjem naštevanju Majdinih dejavnosti še marsikaj izpustili. Zato le na kratko omenimo, da zase in za družino veliko plete, da izdeluje izvirne adventne venčke, da je opravila tečaj grafičnega oblikovanja, da vodi računovodski servis ter da se bo letos začela ukvarjati še s čebelarstvom. Med za svoje lectarske izdelke bo tako pridelovala kar sama. Danes Majda Arh Sevšek vzame mikrofon v roke bolj poredko, je pa vesela, da so se ji uresničile sanje večine deklic. Kljub temu kot najpomembnejši dogodek v svojem življenju izpostavlja rojstvo svojih dveh otrok, hčerke Kim in sina Tima.
