Metodološko izhaja iz zgodovinskega konteksta dadaistične zvočne poezije, kasnejše konceptualne vizualne in konkretne poezije ter mail arta. Tovrstni zgodovinski pojavi razširjenega polja literature so prav tako našli zatočišče v galerijah, literarna kritika pa se je začela z njimi resneje ukvarjati šele v preteklem desetletju. Železnikar kot eden izmed pionirjev internetne umetnosti črpa tudi iz konteksta zgodnje uporabe spleta v umetniške namene. Za sestavljanje poezije uporablja računske operacije in programska orodja, ki presegajo linearno raven tekstualnosti. Namesto črk poljubno uporablja različne znake in vizualne igre, ki nimajo neposrednega pomena. Uporablja tudi kombinacije tekstov in emotikonov, HTML-kode, UTF-znake in ASCII-umetnost. Slednji je v kontekstu spletne umetnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal samostojni vizualni žanr izrisovanja podob s črkami.
Železnikar je doslej programiral več kot 40 spletnih del z uporabo odprtokodnega jezika JavaScript, ki ga uporablja za spreminjanje in razširjanje brskalnikov, ki se na algoritemske in generativne načine odzivajo na interakcijo z uporabniki ali pa so soodvisna od zunanjih tipal (senzorjev). Eden od avtorjevih poskusov integracije zunaj tekstovnih svetov izhaja iz ljubljanskega grafita Sonček je in ti si skuštrana (2008). Vmesnik se odziva na RSS-informacije Agencije Republike Slovenije za okolje o trenutnem vremenskem stanju. Namesto da bi se zazrli v nebo in pogledali, kakšno je vreme, lahko to preberemo na spletnem vmesniku, kjer piše: »Zmerno do pretežno oblačno je in ti si skuštrana.«
E-literatura torej presega digitalizacijo in uporabo računalnika kot zgolj nosilca, ki naj bi zamenjal fizično knjigo. Tovrstna dela temeljijo na algoritemskem programju, ki omogoča, da zgodbo ali poezijo generiramo glede na različne spremenljivke, uporabljajo pa tudi različne podaljške računalnikov, kot so kamere, tiskalniki, zvočniki in druge senzorne naprave. Včasih so dela avtomatična, pogosto pa se sestavijo šele ob interakciji z uporabniki. Jaka Železnikar večino svojih del programira kot razširjene spletne brskalnike, zato si na žalost številnih ne moremo več aktivno ogledati, ker so bila odvisna od specifičnega spletnega okolja: prva spletna dela, ki jih je programiral od leta 1996 naprej, danes torej ne delujejo več, ker so neprilagojena za posodobljene brskalnike; nekatera dela avtor ohranja s tem, da ob vsaki posodobitvi brskalnika posodobi tudi programsko kodo. Pri komputacijski spletni vizualni pesmi Pesem za Mo Hailun (2007 in 2008), ki jo je predstavil tudi na 26. grafičnem bienalu v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, je programiral dodatek za brskalnik Firefox. Ob kliku na dodatek začnejo posamezni elementi na spletni strani postopoma bledeti in izginjati; odvisno od vmesnika, na katerem je bila stran programirana, bledijo različni elementi: najprej besedilo, postopoma tudi grafično ogrodje, nazadnje stran popolnoma izgine. Dodatek za brskalnik je meditativni komentar na minevanje, izginjanje in nestalnost tako v zasebnem kot v javnem življenju ali na spletu.
Avtor si pri svojem delu zastavlja temeljno vprašanje, kako narediti pripoved, ki je sestavljena iz samih spreminjajočih se stanj. Ena od njegovih kompleksnejših zgodb, v kateri se je ukvarjal s spreminjajočo vsebino, je kratka digitalna zgodba Drobci razdalj ali Fragments of Distances (2010), ki jo je zasnoval v času prekospletnega magistrskega študija iz kreativnega pisanja in novih medijev na Univerzi De Montfort Leicester (Velika Britanija). Za zgodbo je uporabil pripomoček Google Maps API, ki nas vodi iz zemljepisnega prostora v prostor spominov in kratkih zgodb.
