Inšpektorat za delo namreč opravlja inšpekcijske nadzore tudi na področju vodenja evidenc delovnega časa, odrejanja dela preko polnega delovnega časa ter pridobivanja soglasja delavcev za delo preko polnega delovnega časa.
Vsak delodajalec je po pojasnilih glavnega inšpektorja za delo Franca Rančigaja dolžan voditi evidence o izrabi delovnega časa v skladu z določbami zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, kar pomeni, da mora v evidenco za posameznega delavca dnevno vpisovati na primer podatke o številu ur in skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom ter s krajšim delovnim časom od polnega.
Delodajalec mora voditi evidenco, sicer ga čaka kazen
Poleg tega mora v evidenco vpisovati še opravljene ure v času nadurnega dela ter različne kategorije neopravljenih ur. Za delodajalca, ki ne vodi evidenc v skladu z navedenimi določili, je zagrožena globa od 1252 do 4173 evrov.
Kot nadurno delo se po pojasnilih inšpektorata šteje delo preko polnega delovnega časa, ki ga je delavec v zakonsko določenih primerih dolžan opravljati.
Gre recimo za primere izjemoma povečanega obsega dela, primere, ko je potrebno nadaljevanje delovnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, primere, ko je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter za druge izjemne, nujne in nepredvidene primere, določene z zakonom ali kolektivno pogodbo.
Če je delo mogoče opraviti v polnem delovnem času, opravljanje nadur ni dovoljeno
Po drugi strani pa opravljanje dela preko polnega delovnega časa ni dovoljeno, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo dela ali razporeditvijo delovnega časa.
Nadurno delo se mora odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela oz. nujnosti naloge to ni možno, se lahko nadurno delo odredi ustno, pisna odreditev pa se izda naknadno, a najpozneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.
Veljavna zakonodaja predvideva tudi časovne omejitve nadurnega dela. Tovrstno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ 10 ur.
Skupaj največ 230 ur letno
Dnevna, tedenska in mesečna omejitev se lahko upoštevata kot povprečna omejitev v obdobju, določenim z zakonom ali kolektivno pogodbo, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve, vendar skupaj največ 230 ur na leto.
V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje delavca. Delavec ga ima pravico tudi odkloniti.
Delodajalca, ki odredi nadurno delo v nasprotju z zakonodajo, se lahko kaznuje z globo od 1500 do 4000 evrov, odgovorno osebo delodajalca pa z globo od 150 do 1000 evrov.
Pomembno tudi razporejanje delovnega časa
V zvezi z delovnim časom je pomembno tudi njegovo razporejanje. Veljavna zakonodaja omogoča različne razporeditve delovnega časa, in sicer enakomerno, neenakomerno ter začasno prerazporeditev.
Letni razpored delovnega časa mora delodajalec določiti še pred začetkom koledarskega oz. poslovnega leta in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu. Za delodajalca, ki razporedi delovni čas v nasprotju z zakonodajo, je zagrožena enaka globa kot v prejšnjem primeru.
Pri enakomerno razporejenem delovnem času delavec opravlja delo z delovnim časom predvidenim v pogodbi o zaposlitvi (na primer 40 ur na teden) enako skozi vse leto, pri čemer pa delodajalec delavcu lahko odredi še nadurno delo.
Več kot 56 ur tedensko ni dovoljeno
V kolikor ima delodajalec zaradi narave ali organizacije dela oz. potreb uporabnikov uvedeno neenakomerno razporeditev delovnega časa oz. začasno prerazporeditev polnega delovnega časa, lahko delavec dela nekoliko več ur na teden, vendar pa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.
Tako pri neenakomerni kot pri začasni prerazporeditvi delovnega časa se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev.
Ne glede na razporeditev delovnega časa pa mora delodajalec delavcu zagotavljati pravico do dnevnega in tedenskega počitka ter odmora med delovnim časom.
V obdobju 24 ur pravica do najmanj 12 ur počitka
Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. V primeru neenakomerno razporejenega ali začasno prerazporejenega delovnega časa pa ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur. Dnevna delovna obveznost lahko tako traja največ 13 ur.
V kolikor delodajalec delavcu ne zagotovi odmora med delovnim časom, počitka med zaporednima delovnima dnevoma in tedenskega počitka, se ga lahko kaznuje z enako globo kot v primeru razporejanja delovnega časa.
