Ustanovitelji so hoteli, da inkubator deluje, a denarja zanj vseeno niso dali. Romana Zidar je menila, da bi bil inkubator izjemno pomemben za študente socialnega dela in za spodbujanje mikropodjetništva pa tudi za sindikate, ki so pričakovali, da bodo dobili predvsem znanje o delovanju delavskih kooperativ. Prvotna ekipa je odnehala, jaz pa sem vodenje inkubatorja prevzel dokaj podjetniško, saj sem verjel, da lahko razvijem uspešno zgodbo. Zato sem dejal, da njihovega denarja ne potrebujem. Na Socialni zbornici sem dal odpoved, saj sem bilo prepričan, da bom delo dobil. Začel sem z delavnicami o socialnem podjetništvu, julija 2011 pa smo dobili 30.000 evrov iz razpisa za študentske projekte, kar je pomenilo prelomnico za inkubator. Organizirali smo obisk HUB in ekonomske fakultete na Dunaju, kjer dajejo podjetništvu velik poudarek...
Potem ko ste pripravili še mednarodno konferenco in delovni konec tedna, na katerem so mladi spoznavali podjetniške veščine, ste dokazali, da je Socialni inkubator lahko pomemben del podjetniškega podpornega okolja.Človek se mora samo odločiti in iti na pot! Na ŠOU Ljubljana so videli, da mislimo resno in nas dali letos v proračun. To je med drugim omogočilo, da sem se v inkubatorju zaposlil. Nekaj denarja dobimo iz ESS in jeseni se mi je pridružil še Tomaž Levak, v teh dneh pa še Mija Pungeršič, obenem imamo na praksi dve študentki. Pri organizaciji podjetniških dogodkov sodelujemo še z ekipo petih študentk. Smo pa tudi v programu javnih del in nekaj denarja torej dobimo tudi iz Zavoda RS za zaposlovanje. Del prihodkov ustvarimo tudi z izvajanjem delavnic.
Želite si, da je inkubator stičišče mladih, ki so tudi v Sloveniji ranljiva skupina, saj je brezposelnih že skoraj petina starih do 30 let. Kako jih vi vidite?Mladi so preveč v krču. Najprej vlečejo študentski status do konca, ko pa po diplomi spoznajo, da jih prav nihče ne čaka odprtih rok, jih zagrabi depresija, ostanejo v krču in obupajo. Iz tega začaranega kroga pa je težko stopiti. Na naš razpis za novega sodelavca se je prijavilo več kot 100 mladih, na koncu sem imel deset razgovorov. Zakrčenost in slabo voljo sem videl pri vseh. Iskalci zaposlitve so prestrašeni. So izčrpani zaradi konstantnih zavrnitev in so nezaupljivi, ker se jim zdi, da gre vse »po vezah«. Zato se na razgovorih ne pokažejo v pravi luči. Škoda. Je pa tudi res, da so nekateri čisto »odklopljeni«. Ne pripravijo se na razgovor. Ne vedo, kam in po kaj so prišli. Če med študijem živiš preveč v vati, te potem lahko »nabije na polno«. Mi podpiramo aktivne mlade ljudi, ki se ne vdajo,
Izkušnje naj si torej mladi nabirajo že med študijem, kajne?Bistveno je, da se že med študijem zavedaš, da ti fakulteta na bo dala vsega. Z diplomo v rokah spoznaš, da je ta svet v bistvu zelo krut in da te lahko zmeljejo v prah. Če se tega ne ustrašiš, potem najdeš svojo pot. Marsikaj se da narediti, ni pa lahko in ni tako, kot piše v knjigah (smeh). Po mojem mnenju bi morali osnove podjetništva spoznati vsi študenti, tako kot so to naredili na Islandiji.
Delovna mesta ustvarjamo ljudje sami s svojim delom in prav zato socialno podjetništvo predstavlja veliko možnosti za zaposlitve. Vendar pa socialno podjetništvo ne pomeni, da podjetje lahko živi na nedrjih države, kajne?Socialno podjetništvo niso trajne subvencije! Socialno podjetje je podjetje, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki rešuje pereč družbeni problem in ves svoj dobiček usmerja v razvoj oziroma ga lastnik deli s svojimi zaposlenimi. To pomeni, da lastnik izključi osebni interes po dobičku in da že v ustanovitvene akte in pravilnike podjetja zapišejo, da bodo reinvestirali ves dobiček in ga delili z zaposlenimi. Socialna konotacija je torej v genih podjetja. Socialno podjetje lahko dobi denar samo za zagon dejavnosti, po treh letih pa se mora biti sposobno samo preživljati na trgu.
Na zadnjem razpisu je dobilo državni denar 17 projektov. Verjetno pa je iluzorno pričakovati, da bodo vsa preživela, kar potrjuje že podjetniška logika, saj vse ideje na trgu ne morejo uspeti?Ne želim si, da bi se socialni podjetniki zapletli in bili nenehno na subvencijah za različne projekte. Če podjetje ne uspe, ga je pač treba zapreti, kot to naredi »klasični« podjetnik. Sem zelo proti, da se oživlja »mrtvake« in se jih na silo ohranja pri življenju. Podjetje, torej tudi socialno, mora ustvarjati dodano vrednost, da lahko izplača plače in vlaga v razvoj.
Podjetniki denar služijo na trgu. Tega marsikdo ne razume. Zelo uspešne podjetniške zgodbe nastajajo tam, ker se klasični podjetniki prelevijo v socialne podjetnike. Eden takšnih je ajdovski podjetnik Matevž Slokar. Razvija produkte na področju gostinstva in ustvarja zaposlitvene priložnosti za mlade. Pohvalno je, da ne črpa sredstev iz javnih razpisov, ampak se usmerja na trg in se povezuje z večjimi slovenskimi klasičnimi podjetji. Tak model financiranja je dolgoročno veliko bolj stabilen.
Se je pa socialno podjetništvo v Sloveniji usmerilo predvsem v ranljive skupine. Zakaj?Verjetno tudi zato, ker lahko dobijo neposredno finančno pomoč države. V Sloveniji namreč ločujemo socialna podjetja na tip A in tip B. Slednja se ukvarjajo z zaposlovanjem ranljivih skupin in je zato zanje zagotovljeno subvencioniranje plač. Socialno podjetja tipa A pa se osredotoča na družbeno koristno dejavnost in lahko zaposluje tudi neranljive skupine ljudi. Zanje neposrednih finančnih spodbud ni. Vse spodbude, ki so jih do sedaj dobili socialni podjetniki v Sloveniji od države, so prišle iz ESS. ESS ima pa zelo rigorozen seznam in denar dajejo samo ranljivim skupinam, kar pomeni, da lahko tudi naša država daje denar samo za ranljive skupine.
Vlada je zakon o socialnem podjetništvu sprejela 7. marca lani, avgusta letos je bil na novo oblikovan svet vlade, ki mora oblikovati strategijo razvoja socialnega podjetništva do leta 2015. A vse stoji. Zakon bi se moral začeti izvajati 1. januarja 2012, pa se ne, nimamo podzakonskih aktov in pravilnikov...Res je, država krši lastna pravila. MDDSZ bi moralo imeti službo za socialno podjetništvo, ukrepi, ki jih predvideva zakon, bi morali teči, morali bi imeti tudi inkubatorje za socialno podjetništvo. Ljudje prihajajo k nam polni entuziazma, da bodo odprli socialno podjetje, naš zakon pa ne živi. Na to bomo opozorili tudi na konferenci 11. januarja prihodnje leto, ko bomo skušali vzpostaviti dialog med državo in podjetniki. Najbolj pomembno se mi zdi, da začnemo preoblikovati realni sektor in da mlade navdušimo, da na podjetništvo gledajo drugače, z manj pohlepa, bolj pravično.
Avstrijci in Nemci zakona nimajo, pa socialno podjetništvo vseeno živi.V avstrijskem HUB so bili presenečeni, ko smo jim povedali, da imamo zakon. Zakon preveč omejuje, še posebej v začetni fazi nastajanja nečesa novega. Zakon je lahko še tako dobro napisan, pa ne bo zajel vseh.
Zato je uradno v Sloveniji le peščica socialnih podjetij...Štiri so. Dejansko pa jih deluje bistveno več. Domel, na primer, se lahko po lastniški strukturi, saj je v lasti delavcev, uvršča mednje. A naša zakonodaja ga ne. Tudi Lip Bohinj, ki ga je Lip Bled zaradi premajhne donosnosti hotel zapreti, so odkupili delavci. Ko so delavci tudi lastniki podjetja, v podjetju vlada povsem druga energija. Je pa tudi res, da so potem delavci za vse soodgovorni. Ne morejo več kazati na menedžerja, da je sprejel slabe odločitve, saj se vse strateške odločitve sprejemajo ob soglasju vseh lastnikov. Delavci torej potrjujejo plan realizacije in poslovne načrte. Kar pa pomeni tudi, da si menedžerji ne morejo neupravičeno izplačati visokih nagrad in odpravnin, kajne?
Ker je bistvo socialnega podjetništva sodelovanje in pošteno poslovanje, ima ta oblika podjetništva izjemen potencial.Težko rečem, koliko ljudem lahko zagotovi službo. Sem pa prepričan, da bomo s tem znanjem in s temi vrednotami rešili marsikatero propadlo podjetje v Sloveniji. In ustanovili nova podjetja, ki bodo mladim ponudila stabilne službe. Na začetku je treba biti vztrajen. Ko zadeva uspe, pa pošten. Tako preprosto je to.
Da je tudi banka lahko lep primer socialnega podjetja, dokazujejo v Opčinah...Zanimivo, kajne, da le nekaj kilometrov od slovenske meje že več kot sto let deluje Združena kraška banka, ki je v lasti večine komitentov, torej deluje kot kooperativa. Tudi v krizi brez vsakršnih pretresov. Ves dobiček vlagajo v vrtce, nova igrišča, pevske zbore... vračajo ga torej lokalni skupnosti. Tudi Nobelov nagrajenec Mohamed Janus iz Bangladeša, ekonomist, je ustanovil Grameen Bank, ki daje mikrokredite za brezposelne in revne. Njegova banka na primer dobičkom odpira nova socialna podjetja, ki se sama preživljajo na trgu.
