Mešanje ras, kultur in filozofij, če to poteka miroljubno in v korist vseh vpletenih, lahko prinese le dobro. Če gre za to, da ena stran izrabi in uniči drugo, to vsekakor ni pozitivno. V primeru, kako je romunska avtomobilska industrija, ki je dejansko to le še po imenu, v resnici pa gre za francosko podružnico, pristala v arabskem svetu, pa gre za sožitje, od katerega imajo koristi prav vsi.
V Tangerju, mestu na afriški strani Gibraltarskega preliva, je doma avtomobilska industrija. Da, prav ste prebrali, Dacia je znamka, ki zdaj nosi globoke arabsko-maroške korenine, kot vse kaže, pa so s to poroko zadovoljni tako pri matični tovarni kot pri maroških oblasteh. Zdaj so le kupci tisti, ki bodo morali v prihodnje ves vloženi trud in denar nagraditi z nakupom vozil, ki tam nastajajo.
V tej tovarni namreč s tekočih trakov prihajata za zdaj dva modela, dacia lodgy in dokker (v prihodnje pa še novi sandero), sodobna tovarna pa je bila za matično navezo Renault-Nissan zelo velik zalogaj. Ker so morali dejansko vse postaviti na noge tako rekoč iz nič, še pred štirimi leti so bili na kraju, kjer danes stoji tovarna, le zapuščeni pašniki, ne čudi niti investicija v ta projekt. »V ta projekt smo vložili 1,1 milijarde evrov, od česar je šlo okoli 600 milijonov za postavitev dvoran in druge infrastrukture, preostalo pa za postavitev proizvodnih linij in drugih proizvodnih zmogljivosti. Tako danes v tovarni, dokončana je le prva od dveh predvidenih faz, proizvedejo 30 vozil na uro, septembra 2013 pa bo dokončan še drugi del gradnje proizvodnih zmogljivosti in takrat bo s tekočih trakov lahko zapeljalo 60 vozil na uro. V tej drugi fazi je predvidena postavitev manjših proizvodnih zmogljivosti za Nissan, nastajal pa bo tudi novi sandero,« je povedal direktor tovarne Tunc Besegmez, ki je pred tem deloval v tovarni v Turčiji.
Na 13 hektarjev velikem območju so postavili na noge sodobno tovarno, za njeno lokacijo pa so se odločili tudi zaradi izredno dobrih logističnih poti: 30 kilometrov oddaljenosti od Gibraltarja in s tem pristanišča, od koder že zdaj dvakrat na teden po vsem Sredozemlju odpluje tovorna ladja za prevoz novih vozil. Na roke jim je šla tudi maroška vlada, ki je ta del ozemlja razglasila za prostotrgovinsko območje, v prihodnje pa bo tovarna tudi plačevala manjše davke. Za novega investitorja to pomeni, da je prvih pet let oproščen davka na dobiček, nato pa lahko 20 let uveljavlja olajšavo na ta davek (da znaša 8,75 namesto 35 odstotkov). Dodatno so v tej coni močno poenostavljeni carinski postopki in oproščeni so izvoznega davka.
Pristanišče Tanger Med je na izvrstni logistični lokaciji ob Gibraltarski ožini (na najožjem delu je med Španijo in Marokom vsega 14 kilometrov razdalje), kjer poteka 20 odstotkov svetovnega morskega kontejnerskega prevoza. Novo pristanišče, ki je nastalo pred vsega desetimi leti, pomeni za Maroko novo veliko okno v svet, za Dacio in z njo Renault pa odlično transportno odskočno desko, saj je večina sredozemskih pristanišč dosegljivih v roku okoli pet do deset dni plovbe. Z novim pristaniščem je država vzpostavila povsem novo železniško povezavo z notranjostjo Maroka, predvsem z do zdaj najbolj pomembnim pristaniščem v Casablanci, del tega omrežja pa je vsega 30 kilometrov od pristanišča oddaljena Daciina tovarna. A Renault oziroma Dacia v prihodnje ne bosta edina uporabnika njihovih storitev, agresivni pristop na trgu se bo novemu pristanišču kaj kmalu obrestoval.
Že zdaj je zmogljivost pristanišča okoli 1 milijon vozil na leto, za pretovor vozil je na voljo 20 hektarjev zemljišča, v njem pa je prostora za do 240 metrov dolge ladje za transport avtomobilov. Maroko je v zgraditev tega dela pristanišča, gradnja namreč še ni končana, saj načrtujejo že vzpostavitev povečanega potniškega terminala, terminala za pretovor nafte in goriv in predvsem seveda zabojnikov, vložila 55 milijonov evrov. Direktor prvega dela pristanišča Rachid Houari je povedal: »Renault in Dacia sta seveda za nas izredno pomembni stranki. Vsi se zavedamo, da so s postavitvijo nove tovarne dali delo okoli 40.000 ljudem, vštevši še delovna mesta pri transportu in dobaviteljih, kar je za ta del Maroka izredno pomemben dejavnik. Zato se bomo trudili, da bodo z našimi storitvami še bolj zadovoljni. Prav veselim se, da bo tovarna čez nekaj let začela delovati z vsemi predvidenimi proizvodnimi zmogljivostmi, na to pa bomo z dograditvijo druge faze pristanišča povsem pripravljeni.«
Tovarna daje danes kruh neposredno 4000 delavcem, od katerih jih je seveda velika večina iz Tangerja in okolice ter drugih delov Maroka, vsega skupaj pa dejansko zaradi njene postavitve dela okoli 40.000 ljudi, skupaj z že omenjenimi 18 dobavitelji. A ker brez usposobljenega kadra taka tovarna ne more delovati, so v okviru tovarne in s pomočjo maroške države postavili na noge še sodoben izobraževalni center. Tam 23 inštruktorjev poučuje na dan do 50 delavcev, ki se privajajo dela in postopkov na tako rekoč vseh delovnih fazah proizvodnje vozila. Korak dlje bodo šli prihodnje leto, ko bodo v učnem centru, ki je v lasti maroške države, upravljajo pa ga Daciini ljudje, začeli poučevati tudi delavce Daciinih dobaviteljev, s čimer bodo še izboljšali in razširili »avtomobilsko kulturo« v Maroku. Kajti Maroko je kot tak izredno zanimiv, saj je že zaradi velikosti (33 milijonov prebivalcev) sam po sebi velik potencialni trg, na katerem je trenutno na 1000 prebivalcev okoli 65 osebnih avtomobilov, medtem ko jih je v Evropi okoli 100.
