Bili smo na pragu balkanskega klanja

Zapisi v Nedeljcu

O ukazu napada na enote armade v Ljubljani in okolici (tudi Vrhnika) smo v Nedeljskem dnevniku pisali že dvakrat (julija 2006: Pol Ljubljane bi letelo v zrak, januarja 2010: Le sekunda in v zrak bi šlo pol Šiške). Podrobno smo pojasnili tiste dogodke, v zapisa pa nismo vključili Cvetežarjeve pripovedi, za katero nismo vedeli. Ta dodatno pojasnjuje takratno dogajanje, igranje z ognjem in usodo Slovenije, zato je vredno vse skupaj obnoviti.

»Bral sem vaš članek julija 2006 in že takrat sem se odločil, da vas pokličem ter vam opišem še dogajanje v Mostah, kajti pri članku je manjkala pika na i. Kdo se je odločil za tak nori ukaz?« sedaj pripoveduje Cvetežar, priznava pa, da je spregledal članek pred dvema letoma.

Odred TO Litija je blokiral vojašnico Bratstvo in enotnost v Mostah iz smeri Novega Polja in Zadobrove, na drugi strani iz smeri BTC pa je vojašnico blokiral bataljon Nevena Boraka, v katerem je bilo okoli 150 teritorialcev. V člankih o takratnem dogajanju smo opisali tudi obkrožitev vojašnice v Šentvidu. »Na drugi strani je bilo okoli 1600 vojakov in starešin armade s havbicami, minometi in raketometi, orožjem, usmerjenim na vitalne cilje v Ljubljani. Potem sem dobil ukaz, da se pripravim za napad. Preostala dva odreda zaradi težav nista mogla izpolniti ukaza in ostali smo sami proti vsem havbicam, minometom in drugemu orožju. Prišel je ukaz, naj napademo vojašnico Šentvid! V torek, 2. julija 1991. Imel sem dobre obveščevalce in vsi smo vedeli, kaj to pomeni: Šipčić bo z vsemi cevmi udaril po nas in Ljubljani,« je pred leti pripovedoval doc. dr. Janez Kušar, ki je bil poveljnik 2. jurišnega odreda (večina pripadnikov je bila iz domžalske občine), ki so zasedli položaje okoli Nemške ceste. Enoti so dodali vod inženircev ter diverzantski in protidiverzantski vod. Oboroženi so bili z avtomatskim orožjem, armbrusti, v odredu pa je bil tudi vod minometov 82 mm.

Podatki o izdanih ukazih za napad na vojašnice se nekoliko razlikujejo, zagotovo sta bila izdana najmanj dva ukaza, v šestih letih pa smo se prikopali do dokaj verjetnega in natančnega sosledja. Prvi ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani in v celotni pokrajini naj bi izdal načelnik Republiškega štaba TO Janez Slapar poveljniku ljubljanske pokrajine Mihu Butari že 28. junija, in sicer zato, ker naj bi v Ljubljani premalo pokalo, verjetno pa tudi zato, da bi razbremenili druge enote.

Dva ukaza in zavrnitve

Miha Butara, ki je kot star vojak vedel, kaj bi pomenil spopad v mestu, je ustni ukaz zavrnil in zahteval pisnega. Ni ga dobil, dan pozneje pa so ga zamenjali. Butari gre zasluga, da je kot »prva varovalka« pred vojaško napako pravilno ukrepal, vendar ga je to stalo položaja. Zaradi njegove neposlušnosti je bilo treba postaviti na poveljniško mesto človeka, ki bi bil bolj vojaško pokoren in manj suveren, kajti Butara je bil kot dolgoletni aktivni teritorialec in tudi načelnik manevrske strukture narodne zaščite vseeno prevelika avtoriteta. Zato je bil na mesto poveljnika PŠTO imenovan Janez Lesjak, ki do takrat ni bil na tako visokih vojaških položajih v TO in MSNZ. Dva dni po zamenjavi je Lesjak dobil enak ukaz, kot ga je 28. junija dobil Butara, nenavadno pa je, da je ukaz (po pripovedovanju in zapiskih Janeza Lesjaka, ki je pozneje o tem napisal tudi knjigo) 2. julija ob 16.30 izdal sam sekretar Janez Janša osebno po telefonu, petnajst minut za tem pa je izdajo ukaza preverjal še takratni sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar.

Poveljnik Lesjak je posredoval ukaz do 51. območnega štaba, ki so ga poslale vsem enotam. V prvem ukazu je bil varovalka pred vojaško napako Butara, tokrat pa poveljnika nižjih enot, Neven Borak in Avgust Cvetežar, ki sta zavrnila ukaz, nimamo pa natančnih podatkov, kaj se je dogajalo na Vrhniki in v enotah, ki so blokirale manjše vojašnice v Ljubljani. Cvetežar v svojih spominih piše, kako sta z Borakom v telefonskem pogovoru z Lesjakom zavrnila ukaz, po njegovem vztrajanju pa mu je Cvetežar zabrusil: »Najprej izvedite evakuacijo civilistov okoli vojašnice! Če se bo začelo, bo letelo po Novem Polju, Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal in naprej v Fužine, Nove Jarše in center Ljubljane. Janez, ukaza za napad na vojašnico ne bom izdal, z menoj pa naredite, kar hočete! Zagotovo ne bom pustil polovico Litije na tem polju!«

Po tem pogovoru je Neven Borak, kot je opisoval pred leti, poklical sodelavca na predsedstvu, Bojana Ušeničnika. »Rekel sem mu, da je to norost, hkrati pa ga prosil, naj ukrepa, preden bo prepozno,« je pripovedoval.

Po vojni je očitno prišlo do pomote. Butara je vedel, da je dobil ukaz 28. junija, ga zavrnil in pozneje izvedel za Borakovo zavrnitev. Bil je prepričan, da se je vse dogajalo v enem dnevu in da so obšli njegovo poveljstvo. V bistvu so ga, vendar štiri dni pozneje, za to pa ga je bilo pred tem treba odstraniti kot moteči element. Da bi Neven Borak lahko dvakrat zapored odklonil ukaz, je skoraj nemogoče, kajti obrambni in notranji sekretar bi ga že zaradi njegovega pisanja v Dnevniku s psevdonimom Veno Karbone utopila v žlici vode.

Sila, ki bi udarila po Ljubljani

Cvetežarja in Boraka so po zavrnitvi ukaza poklicali na PŠTO, kjer ju je Janez Lesjak najprej začel krepko zmerjati. »Ker je še kar nadaljeval, sem ga še enkrat vprašal, ali ve, kam nas je poslal. Zopet je ponovil o nekaj ‚mandeljcih’ v vojašnici. Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve vojašnice, ki smo ga izdelali. Poglej, Janez! V kasarni je 450 vojakov, od tega 110 slovenskih fantov, tudi vsi drugi pa ne vedo, kaj se zunaj dogaja. Na severovzhodu vojašnice, v naši smeri proti Novemu Polju in Zadobrovi, imajo postavljeni dve bateriji tricevnih protiletalskih topov, vkopanih za delovanje po terenu. To je 36 cevi z granatami 20 milimetrov. Veš, da ne pridemo do polovice polja. Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v Fužinah in Novih Jaršah. Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj vojašnice za delovanje v katerikoli smeri, od koder bi bili napadeni. Posebna nevarnost je pretila zaradi raket zemlja-zrak, ki naj bi imele ob nizki elevaciji minimalni domet približno štiri kilometre, torej prav za središče Ljubljane. Poleg tega bi imela še JNA dober vzrok za letalske napade.«

Lesjak je vzel načrt vojašnice v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen dejal:

»‚Avgust, pa kdo me zdaj zafrkava? Ti ali moji?‘ Pri tem se je naš razgovor ali zagovor končal, brez sankcij,« opisuje Cvetežar. Sile v vojašnici Šentvid so bile še močnejše: okoli 1600 vojakov in starešin, dvanajst oklepnih vozil, pet samohodnih orožij 2-krat 57mm, devet havbic 105mm, devet havbic 155mm in devet havbic 120mm, netrzajni topovi in minometi 120 in 82mm, šestnajst havbic 155mm. Orožja so usmerili na predsedstvo RS in parlament, vodovod in transformatorsko postajo v Klečah, ljubljanske plinarne, tovarno Color v Medvodah in tovarno Belinka v Dolu in drugam (op.p.).

Preklic v zadnji sekundi

Vrnimo se k razpletu norosti, ki bi lahko spremenila potek vojne. Preklic ukaza je prišel po vojaški liniji, poveljnika PŠTO pa je spet poklical človek, ki je ukaz izdal. Janez Janša. Do enot je prišel ukaz v zadnjem trenutku pred katastrofo in besede dr. Janeza Kušarja so še dandanes pretresljive: »V tistem trenutku je prišel preklic. Zatulil sem kot nor in gledal vojaka, ki je držal mino v cevi in je še vedno okleval. Nekaj sekund pozneje vrnitve ne bi bilo več…«

V Sloveniji bi se začela vsesplošna vojna.

Janez Lesjak je januarja 2010 Janšev preklic ukaza podrobno opisal: »Malo pred šesto uro popoldne me je po telefonu ponovno poklical minister Janša in me vprašal, kako daleč so z napadom in mi ukazal, naj takoj prekinem vse priprave, ker je s slovenske strani sprejeta enostranska prekinitev ognja (ki je bila, kot se je pokazalo, trajna, op.p.). ‚Kako naj v nekaj minutah prekličem ukaz in ustavim vse enote? To je nemogoče!‘ ‚Naredi vse, da jih ustaviš!‘ ‚Janez, nemogoče, nekaterim enotam ne bomo uspeli preprečiti napada, akcija je usklajena in v teku.‘ ‚Morate prekiniti! Kjer ne morete ustaviti, pojdite do konca!‘ Tega sem se najbolj bal. V usklajeni akciji napada na tri vojašnice v Ljubljani je bilo vključenih okoli 30 poveljstev in enot TO, od največjih do najmanjših formacijskih sestavov, skupaj več kot dva tisoč pripadnikov TO. Z nekaterimi enotami sploh nismo imeli neposredne zveze. Zavedal sem se, do kakšne katastrofe lahko pride, če bi uspeli del enot pravočasno ustaviti, druge pa bi krenile v napad v prepričanju, da jih druge enote ščitijo s svojim delovanjem. Jebi politike in politiko!«

Kako bi že rekel Cvetežar? »Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in z Vrhnike vedeli, kaj je hotel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve…«