Letošnji Schwentnerjev nagrajenec, publicist, urednik in prevajalec Iztok Ilich, je knjigo spoznal z mnogih plati. Delal je v založniških in knjigotrških službah, knjige je prelagal in prešteval, jih razstavljal in kot knjigarnar tudi prodajal. »Dobrega založnika in avtorja odlikuje več razsežnosti. Bistvene so zagotovo izobrazba, razgledanost, širina. Poleg znanja pa je pomembno tudi srce. Biti moraš pogumen, drzen, znati moraš sprejemati in premagovati izzive,« je Ilich ob prejemu nagrade povedal za Dnevnik. »Danes je to precej težje kot včasih, ko so bile naklade v višini 10.000 izvodov samoumevne. Zdaj je velika večina založb na robu preživetja: izdajajo po nekaj sto izvodov. Potrebno je veliko korajže in odpovedovanja, da se prebiješ in preživiš.«
»Tiskana knjiga bo preživela«
O knjigah je začel Ilich pisati že v študentskih letih, tako za dnevni kot za revijalni tisk. V radijskih oddajah S knjižnega trga je v dobrih štirih desetletjih napisal več kot 4000 recenzij in poročil o novitetah. V tem času se je podpisal tudi pod številne prevode in spremne besede. Kot urednik je sodeloval pri nastanku več kot stotih knjig, piše v utemeljitvi najpomembnejše nagrade v svetu slovenskega založništva. Ta sicer nosi ime po založniku in knjigotržcu Lavoslavu Schwentnerju (1865–1952), ki je izdajal dela številnih pisateljev, ki so kasneje postali klasiki slovenske literature – med njimi sta bila Oton Župančič in Ivan Cankar –, in se v zgodovino zapisal kot prvi sodobni slovenski založnik.
Ilich, dobitnik »založniškega oskarja«, pozorno spremlja razvoj panoge in izzive, ki jih prinaša digitalizacija. »Kdor bo znal ta napredek zajahati, tisti jo bo dobro odnesel, ostali najbrž malo slabše,« meni. Pravi, da je treba najprej razmisliti o konceptu in novem knjižnem mediju: to so lahko tablice, e-bralniki ali pametni telefoni. Kljub zavedanju digitalne prihodnosti in njene praktičnosti pa sam tiskani knjigi ne napoveduje konca. »Knjigo vzeti v roke je popolnoma drugačen občutek: čutiti njene liste, šelestenje... Preprosto rečeno: tiskano knjigo imaš lahko vedno v celoti pred seboj.«
Pet nagrajenih tudi za lepoto
Na sinočnjem odprtju knjižnega sejma so nagrado za najboljši knjižni prvenec podelili Muanisu Sinanoviću za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke. Po oceni žirije je v zbirki zbrana samosvoja, avtorsko prepričljiva, neposredna in iskrena poezija, »ki dvomi tako v druge kot vase«. To je poezija, ki ne naseda metafizičnim obremenitvam, temveč gre neposredno v življenje, da bi lahko nanj ob polnem zavedanju lastne zlaganosti vsaj posredno odgovorila. Knjiga je izšla pri založbi KUD Franceta Prešerna. Komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev pa je priznanje za mladega prevajalca za leto 2012 namenila prevajalki Ani Barič Moder za prevod romana Modre cvetke Raymonda Queneauja, ki je izšel pri založbi Sanje.
Nagrado za najlepšo slovensko knjigo so letos podelili v petih kategorijah. V kategoriji književnost jo je prejela knjiga Umetnost vojne starokitajskega filozofa Suna Zija, ki jo je oblikoval Pavle Učakar (izšla je pri Mladinski knjigi). V kategoriji knjige za otroke in mladino so nagradili Butalski grb Frana Milčinskega, ki jo je oblikovala Sanja Janša (prav tako Mladinska knjiga). V kategoriji znanstvena in stvarna literatura je komisijo prepričalo oblikovanje Nine Hercog in Mateje Martini knjige Rosvite Pesek Osamosvojitvena vlada (Celovška Mohorjeva družba), v kategoriji umetniške monografije, fotomonografije, bibliofilske izdaje pa delo oblikovalca Roberta Žvoklja v knjigi Tinca Stegovec: Grafike in risbe iz zbirke MGLC, ki je delo več avtorjev (Mednarodni grafični likovni center). Žirija je istemu delu podelila še nagrado oziroma naziv najlepše slovenske knjige v vseh kategorijah.
