Ni skrival zadovoljstva, da so z ministrom Gantarjem končno naleteli na sogovornika, ki ga je njihova stiska presunila in je nemudoma ukrepal. "Ob krizi, s kakršno se srečajo ljudje, ki oslepijo, krizi, ki ni primerljiva z nobeno drugo, ne moreš ostati ravnodušen," je dejal minister Tomaž Gantar, ki ga je presenetilo, koliko let so morali slepi in slabovidni skoraj brez pomoči in rehabilitacije sami premagovati svoje stiske.
Življenje se obrne na glavo
Zato je bilo treba pomanjkanju sredstev in krizi navkljub, je pojasnil Gantar, za to veliko skupino ljudi takoj nekaj narediti in zagnati pripravljen projekt. V multidisciplinarni pilotni projekt celovite rehabilitacije na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja bo tako leto poskusno vključenih deset slepih in oseb z močno okvaro vida, leto kasneje 25, potem pa bodo v že verificiran zdravstveni program vključevali večje skupine, je pojasnila predstojnica očesne klinike UKC Ljubljana Branka Stirn Kranjc, ki verjame, da bo projekt učinkovito pripomogel do njihove čim večje samostojnosti in resocializacije v službi in doma, saj si vsi zaslužijo polno in dostojno življenje.
"Ko se s slepoto mnogim življenje obrne na glavo dobesedno čez noč, potrebujejo najmanj štiri, lahko pa tudi do 20 let, da se (samo)rehabilitirajo. Vsi, ki smo se že, se strinjamo, da smo se leta vrteli v začaranem krogu kot konj v menaži, čeprav bi se lahko s pomočjo programa celovite rehabilitacije na pot samostojnosti postavili v nekaj mesecih," je jasen Wraber, ki kljub zgolj 1,5 odstotka vidnosti na boljšem očesu danes celo smuča. Seveda tik za soprogo, ki mora biti oblečena v kričeče oranžno, z nasmeškom pojasni Wraber. Vodilni avtor projekta, psihoterapevt Marino Kačič, ki je oslepel pri 23 letih, prav tako poudarja, da je cilj individualno prilagojene rehabilitacije postaviti posameznika na pot polnega, samostojnega življenja. Pri tem ni pomembno, koliko časa bo ta trajala in kaj bo vključevala, saj smo ljudje zelo različni, poudarja in znova usmerja pozornost na multidisciplinarno individualno obravnavo in sprotno spremljanje napredka. Pogosto, zlasti v primeru otrok, pa bo treba v rehabilitacijo vključiti vso družino, saj so starši ob diagnozi slepote pogosto prav tako izgubljeni, še dodaja.
Polovičarstvo: prevelik vložek za preslab učinek
Po predhodnih ocenah naj bi rehabilitacija, ki jo bodo prostorsko izvajali na očesni kliniki, stala v povprečju 6000 evrov na posameznika. Prav taka celovita rehabilitacija, ki posameznika vrača na samostojno življenjsko pot, je po Wraberjevem mnenju najcenejša rešitev tudi za vso družbo, saj se je že izkazalo, da je polovičarstvo v primeru rehabilitacije prevelik vložek za preslab učinek. "Rehabilitacija je ali pa je sploh ni!" meni Wraber. Kako velik je družbeni strošek za to populacijo, pa po njegovih besedah pojasni podatek, da so v Avstraliji leta 2005 odšteli za stroške zdravljenja kar 2,8 odstotka družbenega bruto proizvoda, v ZDA pa ocenjujejo, da znašajo ti stroški tri bilijone dolarjev na leto. Med starejšo slepo populacijo je namreč do osemkrat več zlomov kolka, približno štirikrat več infekcijskih bolezni, stroške predstavljajo tudi zdravljenje depresij..., našteva Wraber in doda, da so na Švedskem, ki ima najboljši sistem rehabilitacije slepih in slabovidnih, izračunali, da se stroški v celovito rehabilitacijo povrnejo v pol leta ali celo prej. "Smo pa lahko vsi, ki smo izgubili vid in s samorehabilitacijo premagali svojo osebno krizo, dober zgled vsej družbi in dokaz, da se lahko premaga vsako krizo tudi v najtežjih trenutkih, in tudi ekonomska kriza ni izjema," je svoje misli sklenil Wraber.
