Let svinčenega cepelina
Ko je leta 1968 razpadla skupina The Yardbirds, je takrat 25-letni Jimmy Page, kitarist te skupine, začel sestavljati nov bend. Predstavljal si je, da bi se lahko ta za začetek posvetila novim izvedbam starih skladb zasedbe The Yardbirds, ki so jih njeni nekdanji člani že ustvarili, a še ne predstavili javnosti. Basist in klaviaturist John Paul Jones je o razhodu The Yardbirds prebral v eni izmed takratnih angleških glasbenih revij in po vztrajnem spodbujanju svoje žene je poklical Pagea. Dogovorila sta se za sodelovanje. Nato je Page začel iskati pevca in Terry Reid, ki je njegovo povabilo odklonil, mu je svetoval, naj gre poslušat mladega prodornega pevca bluesa iz Birminghama. Ko je odšel na predlagani nastop, je Page doživel komaj 21-letnega Roberta Planta, z bujno pričesko ter močno odrsko in glasbeno karizmo. "Njegov vokalni razpon je bil res neverjeten," se je v enem izmed zgodnejših intervjujev s skupino Led Zeppelin spominjal Page. "Mislil sem si, da mora biti z njim pri takem glasu nekaj narobe, če je do takrat ostal neznan."
Page je Planta povabil k sebi domov, kjer sta se dolgo v jutro pogovarjala o glasbi. Plant je kasneje za medije povedal, da je ob pogledu na Pageevo zbirko plošč vedel, "da je Jimmy drugačen od ostalih, ki jih je do takrat spoznal v glasbenem svetu", in postala sta prijatelja. Plant je k sodelovanju povabil še Johna Bonhama, bobnarja, s katerim sta prej že sodelovala. Prvič so skupaj igrali v majhni sobici pod prodajalno plošč v Londonu. "Soba je bila zelo majhna. Igrali smo eno samo pesem, Train Kept A-Rolling, in občutek je prišel takoj. Tak nepopisen, močan občutek…" opiše prvo vajo Page. Kot The New Yardbirds so nato dva tedna potovali po Skandinaviji in preigravali pesmi, ki jih je Jimmy igral z The Yardbirds. A njihov zvok je bil trši od prejšnje skupine in je daleč presegal to, kar so si predstavljali na začetku.
Page je svojemu glasbenemu kolegu Keithu Moonu, bobnarju pri The Who, omenil, da si skupina prizadeva za psihedelični, težek blues, in Keith se mu je nasmehnil, rekoč, da bodo potem poleteli nad vse ostale kot svinčen cepelin. Naslednjih enajst let so kot Led Zeppelin preoblikovali zgodovino rock glasbe, podirali rekorde v prodajanju plošč in vplivali na generacije mladih glasbenikov, ki se že 40 let trudijo igrati kitaro kot Jimmy Page ali peti kot Robert Plant.
Glasba kot celostna zgodba
Njihova prva plošča Led Zeppelin je nastala po samo 36 urah v studiu. "In če kdo ve, da je to res, sem to jaz - saj sem plačal račun za najemnino," pravi Page. Plošča je izšla pri založbi Atlantic Records, ki jim je dala neomejeno ustvarjalno svobodo in neverjetnih 200.000 dolarjev vnaprej, čeprav jih niso še nikoli slišali igrati. Njihov agent Peter Grant, ki velja za enega najbolj pretkanih, neusmiljenih in nevljudnih menedžerjev v zgodovini rocka, je uspešno promoviral skupino v tujini in tako so se iz nekoliko zaspane Anglije odpravili na koncertno turnejo po Združenih državah Amerike, kjer so prepričali mlade Američane, da so po hipijevsko izpovedni folk glasbi navdušeno sprejeli hard rock. Svoje albume so prodajali kot celostno glasbeno izkušnjo in zato niso izdajali singlov; nekako podobno kot Pink Floyd so poskušali poslušalca prepričati, da njihova plošča pripoveduje zgodbo, ki jo je treba doživeti od začetka do konca.
Kmalu po prvi je sledila še druga plošča Led Zeppelin II in leto zatem, 1970, še Led Zeppelin III. John Paul Jones je na vprašanje, v čem je skrivnost njihovega uspeha, odvrnil, da so si vzeli neizmerno svobodo eksperimentiranja in so poskusili vse, kar si je kdo od njih zamislil. "Imeli smo ideje in uporabili smo vse, kar smo odkrili, pa naj je bil to folk, country, blues, indijanska ali arabska glasba. Nobeden od bendov, ki si danes sposojajo ideje od Led Zeppelin, ni dojel tega in zato niso prišli nikamor. Niti blizu ne." Četrta, neimenovana plošča, na kateri so pesmi Black Dog, Rock And Roll, When the Levee Breaks in Stairway to Heaven, skladba, ki je člane skupine izstrelila med superzvezde, sovpada z vrhuncem njihovega ustvarjanja.
Uspeh in slava sta s seboj nosila tudi denar. Naužili so se mamil, alkohola in oboževalk. Prevažali so se v limuzinah, na koncerte leteli z zasebnim letalom The Starship in najemali cela nadstropja v hotelih, ki so jih za sabo puščali v razsulu. Tudi z naslednjima albumoma House of the Holy in Physical Grafitti so poželi velik uspeh tako pri kritiki kot pri oboževalcih. Bili so edini bend v zgodovini, ki je imel šest albumov hkrati na angleški lestvici najboljših plošč. Njihovi koncerti so bili razprodani tudi v največjih dvoranah Evrope in Amerike. Ampak sami so na vse to dejali: "Ne gre za to, kdo privabi največjo množico ljudi. To prepuščamo Eltonu Johnu, bog ga blagoslovi."
Nadomestiti jih ni bilo mogoče
Leta 1977 so se stvari začele spreminjati. Prekomerna uporaba heroina je iz nekdaj prijaznega in nasmejanega Pagea naredila introvertiranega in bolehnega odvisnika. Njegova telesna šibkost se je poznala tudi pri igranju kitare in marsikateri glasbeni kritik je po tihem odkimaval z glavo. Zeppelini so bili skoraj nepretrgoma na turnejah, kar je oteževalo spremljanje dogajanja doma, sploh pa življenja njihovih otrok. Aprila 1977 je Robertu Plantu nenadoma, zaradi skrivnostnega virusa, umrl prvi sin, star pet let. Plant, ki je globoko žaloval za izgubo, se je začel spraševati o smiselnosti tega, da so vedno na poti. Naslednji trije albumi, zadnji, pri katerih so sodelovali še vsi štirje člani izvorne postave, so nekakšen izraz teh tragedij in notranjih konfliktov v bendu. Velika vrlina skupine Led Zeppelin je bila to, da so kot posamezniki sestavljali celoto in je bil vsak od njih nenadomestljiv. Po smrti bobnarja Johna Bonhama 25. septembra 1980 so se preostali člani skupine odločili, da ne morejo nadaljevati skupne glasbene poti. Cepelin, ki ga je gnala vroča, divja energija, se je ustavil.
Eden od angleških glasbenih novinarjev, ki so se potegovali za ekskluzivni intervju z Jimmyjem Pageem pred omenjenim velikim skupnim koncertom leta 2007, ga je vprašal, ali si je kdaj mislil, da bodo ljudje še 40 let pozneje poslušali njihovo glasbo. Page je odgovoril, da ni zares računal na to, da bo živel tako dolgo, a da je vedno obstajala možnost, da bodo pesmi Led Zeppelin preživele. In so.
V primeru, da se ne spomnite, kje ste bili 10. decembra 2007, gotovo niste bili v Londonu, kjer so preostali trije člani benda s pomočjo sina Johna Bonhama, Jasona, odigrali še en koncert. Pravijo, da so takrat zadnjič zares uživali. Kritiki so zapisali, da je Jimmy Page igral bolje kot kadar koli, Roberta Planta pa so označili za velikega Dioniza, ki je ponovno vstal in osvajal s svojimi kodri. Ker so igrali zadnjič. Za svoje otroke, ki jih nikoli niso videli na odru, za generacije mladih, na katere so s svojim surovim zvokom vplivali, za bogate glasbenike, za prelestne oboževalke, za prijatelje iz preteklosti, za Ahmeta Erteguna, za Johna Bonhama - in zdi se, da v prvi vrsti sami zase.
