Pred salunom stojita na prašni cesti dva moža, drug od drugega oddaljena za lučaj kamna. Roke imata spuščene ob bokih in njuni prsti se dotikajo ročaja revolverjev. Pripravljena sta dokazati, kateri od njiju je spretnejši v uporabi orožja. Nenadoma eden od njiju pripre oči, potegne revolver in bliskovito ustreli. Drugi je opazil v nasprotnikovih očeh spremembo in vedel, kaj to pomeni, toda zanj je bilo prepozno. Revolver je lahko samo še potegnil iz toka, ustreliti pa že ni imel več časa. Krogla ga je zadela v prsni koš in zgrudil se je smrtno zadet. Tak je scenarij skoraj vseh hollywoodskih filmov o Divjem zahodu in taka predstavitev revolverašev v filmu, televiziji in knjigah je še bolj pripomogla ter utrdila mit o dobrih in slabih kavbojih. Z resničnostjo pa tak prizor nima nič skupnega.
Pravnuk revolveraša Jessija Standarda, sicer profesor zgodovine, si je vzel čas in začel raziskovati življenje najbolj znanih revolverašev na Divjem zahodu. Ugotovil je, da se je od 587 zgodovinsko dokazanih dvobojev le peščica zgodila na prikazani način. "Pomen hitrega streljanja je povsem napačno ocenjen. Pri takih dvobojih je bilo pomembneje res zadeti, ne pa hitro streljati, saj je bila verjetnost zadetka zelo majhna. Razen tega so imeli revolveraši le redko orožje ob pasu v toku, večkrat so imeli zataknjenega kar za hlačni pas. Raje kot z revolverjem so streljali s kratkocevno puško. Glavni cilj dvoboja ni bil nasprotnika zadeti na določenem mestu, ampak ga sploh zadeti." Velikokrat se je zgodilo, da sta nasprotnika izstrelila vse svoje naboje, vendar nista nikogar zadela. Vzrok je bila predvsem velika nenatančnost takratnega orožja, ki je imela včasih za posledico prav smešne izide dvobojev. Tako je zobozdravnik John Henry, Doc Holliday, leta 1881 pri streljanju v Tombstonu zadel le roko lastnika saluna Mika Joycea in ga nato pomotoma zadel še v stopalo. James Butler Hickok, Divji Bill, je leta 1871 kot šerif mesta Abilene v dvoboju z dvema nasprotnikoma ustrelil ne samo enega od njiju, ampak je smrtno ranil še svojega pomočnika. O natančnosti takratnih orožij je znani Wyatt Earp v svoji leta 1930 izdani biografiji zapisal: "Najpomembnejša stvar, ki sem se je naučil, je, da je običajno zmagovalec dvoboja tisti, ki si vzame za streljanje dovolj časa."
Bili so šerifi in roparji
Dokazano je, da je večina znanih revolverašev v svoji karieri smrtno zadela le malo nasprotnikov. Bat Masterson je ustrelil samo enega nasprotnika. Nobenih dokazov ni, da bi Billy the Kid pobil več kot štiri in da bi imel Doc Holliday na vesti več kot dva nasprotnika. John Wesley Hardin, najbolj znan revolveraš Divjega zahoda, je "pospravil" le dvanajst ljudi, Wyatt Earp in Sundance Kid pa nista ubila nikogar. Bila sta le udeležena pri znamenitih spopadih, Earp na primer pri O. K. Corallu v Tombstonu.
Res je, da si je večina revolverašev služila kruh z orožjem. Bili so šerifi, tudi kavboji in lovci na bivole, izvidniki pri ameriški vojski, kradli so govedo in ropali banke, železnice in kočije ali pa so se potepali po preriji kot najeti morilci ali lovci na glave. Nenavadno veliko število med njimi je imelo spoštovanja vredne poklice. Bili so zdravniki, igralci, trgovci, učitelji… Velikokrat se je zgodilo, da so bili izmenoma v službi zakona, nato pa izobčenci. Wyatt Earp, ki je januarja 1929 umrl v Los Angelesu naravne smrti, je bil leta 1875 šerif v Wichiti, leta 1876 zaradi goljufije in zvodništva na begu, leta 1878 pa pomočnik šerifa v Dodge Cityju.
Tudi Divji Bill Hickok, ki je leta 1869 kot šerif v okraju Ellis v treh mesecih ustrelil štiri ljudi, je moral pobegniti, dve leti pozneje pa je bil že šerif v Abilenu. Usodno zanj kot revolveraša, ki je v svojem življenju ubil sedem ljudi, je bila strast do kartanja. Drugega avgusta 1876 je revolveraš Jack McCall stopil za hrbet Hickoku, ki je kartal in ga ustrelil v zatilje z besedami: "To je za tebe." McCall je namreč pred dvema dnevoma izgubil pri kartanju s Hickokom 200 dolarjev. Skoraj nihče ni vedel za prava imena najbolj znanih revolverašev. Williama Codyja so poznali vsi le po imenu Buffalo Bill. Zelo znan je bil tudi Black Jack Will, ki mu je bilo pravzaprav ime Will Christian in je bil izobčenec v Oklahomi. Leta 1896 je s petčlansko bando napadal vlake, poštne kočije in ropal banke. Zaradi temne barve kože so ga imenovali Black Jack. Leta 1897 so ga v Arizoni ubili šerif in njegovi možje, kanjon, kjer se je to zgodilo, pa sedaj domačini imenujejo Black Jack Canyon.
Žalostna smrt v ubožnici
Med revolveraši, katerih sloves je daleč presegal njihovo učinkovitost, je bil tudi Robert LeRoy Parker. Bil je tisti, ki ga še dandanes poznajo le z njegovim vzdevkom. Delal je v klavnici, zato so ga imenovali kar Butch. V strelskih obračunih je bil večkrat ranjen, vendar ni nikoli nikogar ubil. Po neuspelem ropu vlaka leta 1887 in dveh bančnih ropih je bil Butch Cassidy leta 1894 obsojen na dve leti zapora. Po prestani kazni je zbral roparsko bando, v kateri je bil tudi Harry Longabauch, imenovan Sundance Kid. Butch Cassidy se je pozneje poročil in začel pod ženinim imenom novo življenje. Uspešno je izdeloval računske stroje, toda njegovo podjetje je med gospodarsko krizo leta 1929 propadlo. Umrl je v ubožnici leta 1937, star 71 let.
Od 255 revolverašev, katerih življenje je preučeval pravnuk Jessija Standarda, jih je 145 umrlo v strelskih obračunih, štirinajst so jih sodno usmrtili, 61 jih je umrlo naravne smrti, za 35 pa vzrok smrti ni znan. Le 27 let pa je bil star Tom Jones Longley, ki je že pri petnajstih letih ubil nekega vojaka in je v svojem kratkem življenju pobil kar enajst ljudi. Bil je hladnokrven morilec. Ko so ga leta 1878 v Teksasu obsodili na smrt, je na sodnikovo vprašanje, kaj ga je pripeljalo na kriva pota, odgovoril: "Prvi korak je bila nepokorščina, nato viski, kartanje in končno umor. Zadnji korak me bo pripeljal na vislice." Preden so ga obesili, se je spreobrnil v katoliško vero, pisal pobožna pisma časopisom in svoja dejanja obžaloval. Prvi poskus obešenja je propadel, ker je bila vrv predolga in je Longley, ki je bil visok skoraj dva metra, z nogami udaril ob tla. Nato so ga preprosto potegnili kvišku in ga še drugič obesili. (ps)
