Za vami je nov dolg tekmovalni premor. Kako ste ga doživljali?

Za mano je četrti daljši premor. Hkrati lahko rečem, da prvi boljši, kot sem ga pričakoval. V primerjavi s prejšnjimi poškodbami mi je bilo tokrat veliko lažje. En mesec in pol po operaciji sem stal na smučeh, čeprav nisem bil zmožen tekmovati. Po osmih sezonah nisem doživljal stresa. Sicer sem izgubil 80 odstotkov sezone, sem se pa lahko dobro psihološko spočil in izpraznil glavo. Zgodaj sem se začel fizično pripravljati, saj sem se moral dvigniti na nivo, ki sem ga imel pred poškodbo. Vse sem lahko naredil v miru. V novo sezono sem startal fizično odlično pripravljen. Od konca februarja naprej sem bil konstantno na snegu, testiral material in bil v stiku ves čas, kar se je nedvomno poznalo. Če pomislim, da v preteklosti po šest mesecev nisem mogel smučat, sem jo dobro odnesel.

Ali drži, da ste ženi po padcu v Beaver Creeku dejali, da ste bili zadnjič na smukaškem startu?

Drži. Vsi indici po padcu so kazali na to, da sem si znova strgal kolensko križno vez. Po bolečini sodeč sem bil prepričan, da se mi je znova pripetilo najhujše. Hvala bogu se je izkazalo drugače. Če bi strgal križno vez, ne bi zbral toliko volje, da bi šel znova skozi rehabilitacijski proces. To sem dal že prevečkrat skozi in za kaj takšnega nimam več moči. Navsezadnje sem star 34 let.

V lanski sezoni so bili rezultati slovenskih smukačev slabši od pričakovanj, po koncu sezone je glavni trener Burkhard Schaffer zapustil slovensko reprezentanco. Kako ste burno dogajanje spremljali vi?

Bil sem v kontaktu s fanti, tako da sem imel pregled, kako so stvari stale. Dejstvo je, da ni bilo rožnato. Kar zadeva glavnega trenerja, stvari niso funkcionirale, kot bi morale. Od človeka z izkušnjami, kot jih ima Schaffer, se kaj takšnega ni pričakovalo. Menjava trenerja je bila spontana. Tekmovalci smo izrekli veliko nezadovoljstvo, na koncu pa smo se sporazumno razšli. Ni bilo spora, da bi se grdo gledali. Sicer smo si pri trenerski menjavi želeli drugačnega konca zgodbe. Toda žal zaradi stanja na smučarski zvezi našim željam niso mogli ustreči.

Kakšne pa so bile vaše trenerske želje?

Želeli smo si Petra Pena, s katerim smo bili že v ustnem dogovoru. Ko je videl ponujene pogoje, pa se je le zahvalil za sodelovanje. Izkupiček je bil Tadej Platovšek.

Kako zadeve funkcionirajo sedaj?

Po vsem, kar smo dali skozi, se je Platovšek izkazal kot dobra opcija. Lani je bil kot pomočnik prvič z nami, tako da je videl, na kakšen način potekajo treningi. Kar zadeva organizacijo treningov, Burkiju nimamo česa očitati, saj so bili na visokem nivoju. Trend se pod vodstvom Platovška nadaljuje. V tem smislu torej nismo nič izgubili. Pridobili pa smo, da se po treh letih lahko pogovarjamo slovensko, da ne prevladuje tuji jezik. Komunikacija je na veliko boljši ravni, kot je bila, in to je zelo pomembno.

Dejali ste, da ste v lanski sezoni precej testirali material. Do kakšnih zaključkov ste prišli?

Imel sem nekaj smole. V Davosu je padlo pol metra novega snega, ki je onemogočal dobro testiranje. Kasneje sem bil v Val Gardeni, kjer je bila turistična sezona na vrhuncu. Kljub temu so se pokazale nekatere dobre stvari. Konec marca je sledil super test v Veysonazzu, kjer so bile prave zimske razmere. Mislim, da je material dober.

Dolgo časa ste že član Stöcklija, s katerim ste dosegli največje uspehe. Vas je kdaj zamikalo, da bi prestopili k tekmecem?

Nikoli me ni mikalo, da bi zamenjal proizvajalca. Stöckli je pristopil k nam, ko nismo imeli nobenih vidnejših rezultatov. V zgodbo so vstopili brez večjih pričakovanj. V ozadju je bil sicer Rok Perko, ki je kot mladinski svetovni prvak veljal za ime prihodnosti. Iz vsega skupaj se je naredila velika zgodba. Švicarji so nam šli na roko, da so nam dali material, izpolnili so vse obljube, tudi tiste, ki niso bile napisane. Po koncu prve sezone so nam dali serviserja. Če takrat Stöcklija ne bi pripeljali v pool in če se ne bi stvari obrnile, kot so se, verjetno tudi Tina Maze ne bi imela tega proizvajalca. In še kdo drug. Pri sebi čutim določeno mero lojalnosti. Oni so mi stali ob strani, ko sem bil nihče, jaz pa sem jim bil pripravljen stati ob strani, tudi če eno sezono material ni funkcioniral tako, kot bi moral. Konec koncev tudi v formuli 1 najboljšim znamkam, kakršni sta Ferrari in McLaren, kdaj ne gre po načrtih, a se naslednjo sezono stvari obrnejo v pravilno smer.

Pričakujete, da boste lahko že na prvih tekmah svetovnega pokala ujeli stik z najboljšimi ali boste potrebovali dalj časa?

Želim si, da bi čim prej ujel stik in da bi začel sezono v Lake Louisu tako kot pred tremi leti. Ob dobrem startu je vse skupaj enormno lažje. Če je start slabši, je precej težje. Sprašuješ se, ali si pravi ali ne, ali deluje material...

V minuli sezoni se je precej govorilo o dresih. Ste v slovenski reprezentanci tako napredni, da sledite novostim, kot to počno velesile?

Problem je v tem, da velike reprezentance vlagajo veliko denarja v razvoj smučarske opreme, kar je seveda pravilno. Vse materiale, ki jih razvijejo, imajo ekskluzivno za dve leti. Potem šele pridejo do nas. V tem pogledu smo vedno korak do dva zadaj. Moje mnenje je, da imajo velike države prednost. Naj si gre za desetinko ali več.

Vas kot izkušenega tekmovalca kaj muči, da ne morete tekmovati z najboljšo opremo?

Kot mi je znano, imajo Švicarji in Avstrijci za alpski in nordijski del le za testiranje in razvoj opreme na voljo dva milijona evrov na sezono. To je znesek, ki ga imamo slovenski alpinci in nordijci skupaj za tekmovalni program. Mi si še dobrega vetrovnika ne moremo privoščiti. Verjamem, da je v Sloveniji znanje, da bi se dalo iti v korak s časom. A denarja za to preprosto ni. Mi le borbamo, da bomo nekako program približno speljali.

Do kam vam seže športni pogled?

Do konca olimpijske sezone 2013/14. Sicer ne bi rad dokončno rekel, da bo po Sočiju konec moje kariere, a mislim, da bom vendarle tedaj rekel: Bilo je lepo. Takrat bom v 36. letu starosti. Vprašanje, ali bo še kaj motivacije za naprej. Kljub temu, da bo leto kasneje svetovno prvenstvo v Beaver Creeku, ki ima v mojem srcu posebno mesto. Po drugi strani mi je ena najljubših prog dvakrat veliko vzela in precej manj dala. Nikoli nisem dosegel kakšnega res vrhunskega rezultata.

Lani je smučarsko karavano zapustil eden največjih smučarjev zadnjega obdobja Švicar Didier Cuche. Alpsko smučanje bo šlo naprej tudi brez njega, kako pa ste njegov odhod doživeli vi?

Povsem normalno je, da se vsaka športna pot nekoč konča. Alpsko smučanje je šport, ki se ga ne moreš iti v nedogled. Z vsem spoštovanjem do Rajmonda Debevca lahko rečem, da v našem športu tako dolgo ne moreš dosegati vrhunskih rezultatov. Pri 45 letih nimaš kaj početi. Izkušnje sicer pridejo prav, a vsako leto bolj razmišljaš, kaj boš počel, ko ne boš več aktivno tekmoval. Tudi fizično ne moreš biti na takšnem nivoju kot 25-letni smučarji. Navsezadnje je pred leti končal športno pot Hermann Maier. A je šel šport naprej, vedno pa se najde nekdo, ki v globalnem smislu potegne vlak naprej.

Na vrhu smučarske zveze so se pred kratkim zgodile spremembe. Kako ste jih doživeli?

Slabše, kot je bilo, ne more biti. Te besede sem sicer izrekel že ob menjavi prejšnjega vodstva, a je bilo potem še slabše. Želim si, da bi se zadeve postavile na svoje mesto, da se ne bi ukvarjali sami s sabo, temveč bi o zadevah odločali na sami zvezi. To je njihovo poslanstvo. Zaposleni na zvezi bi morali biti servis nam tekmovalcem, da nam omogočijo najboljše razmere za delo. Le na takšen način bomo lahko obdržali stik z najboljšimi. Tega v alpskem smučanju razen Tine Maze vsi izgubljamo.