Otvoritvena slovesnost slovenskih dnevov je letos pripadla Idriji, ki je bila nedavno uvrščena na prestižni Unescov seznam svetovne dediščine. V soboto je na ulicah in po kulturnih hramih Idrije nastopilo 400 ljudi. Direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec je bila nad odzivom navdušena in presenečena: "To pomeni, da varovanje kulturne dediščine v Idriji niso samo besede, temveč da to vse bolj živimo."

Kaj Dnevi evropske kulturne dediščine sporočajo javnosti?

Gre za akcijo, ki jo podpira tudi Svet Evrope, njen namen pa je javnosti predstaviti spomenike in dediščino, ki mogoče niso vsak dan dostopni. Bodisi zato, ker so ogroženi ali ker jih zaradi dragocenosti posebno skrbno čuvamo. Gre za akcijo, ki ne združuje samo muzejev ali zavodov, ampak tudi društva in posameznike, ki dnevno živijo s to dediščino in zanjo skrbijo. S tem spoznavamo drug drugega in se učimo ceniti vrednote drugih, drugi pa spoznajo nas in cenijo našo drugačnost.

Katere dragocenosti ste letos odkrili obiskovalcem v Idriji?

Odprli smo denimo cerkev Svete trojice, ki jo imajo obiskovalci le redko priložnost videti. Zgrajena je bila že leta 1500 na mestu, kjer je Škafar odkril živo srebro. Je zelo lepo obnovljena in nosi izjemno sporočilnost. Ob tej priložnosti so v njej razstavili mašne plašče, med njimi tudi tistega, ki ga je idrijski župniji podarila cesarica Marija Terezija. Tega ne moremo videti vsak dan, saj je izjemno zahteven za varovanje in zato še toliko bolj dragocen. Obiskovalci tudi denimo ne morejo videti vsak dan realnih učil, ki jih hrani idrijska gimnazija Jurija Vege. Tudi v aktivni del jame idrijskega rudnika se ne morejo spustiti vsak dan. Je pa ob tej priložnosti v soboto v pravo idrijsko podzemlje stopilo več kot 400 ljudi.

Ljudi torej dediščina zanima?

Sobotna otvoritvena prireditev je bila izjemno doživetje. Na naše povabilo se je odzvalo 54 različnih društev, posameznikov in klubov, ki so želeli s svojim program sodelovati pri odprtju Dnevov evropske kulturne dediščine. S tem se je dejansko pokazalo, da letošnji slogan - izkušnja dediščine in medgeneracijsko sožitje - v Idriji niso samo besede, ampak nekaj, kar je živo, kar je med nami prisotno vsak dan.

Za dediščino je bržkone ključnega pomena, da jo domačini sprejmejo, z njo živijo.

Da. Mi lahko marsikaj zaščitimo, a od tukaj pa do točke, da postane neki objekt spomenik v pravem pomenu besede, je še zelo daleč. Spomenik je pravi spomenik takrat, ko v prostoru živi zavest o njem, ko so ljudje nanj ponosni in živijo z njim. To je način življenja ljudi in menim, da lahko za Idrijo rečemo, da ljudje cenijo dediščino in da se zavedajo njenega pomena.

Koliko pa je mogoče dejansko sobivati s kulturno dediščino. Ali varuhi dediščine sledijo sodobnim trendom?

Seveda nikoli ni mogoče vse urediti čisto tako, kakor bi si ljudje želeli. Mislim pa, da v Idriji usklajevanje med potrebami ljudi in zahtevami spomeniškega varstva dokaj dobro teče. Sklepajo se kompromisi, pri tem pa ne trpi dediščina in ljudje niso postavljeni pred tako zahtevne pogoje, da bi se zaradi njih odpovedovali življenju v tem kraju ali življenju v spomeniško zaščiteni hiši. Prvi korak, ki ga je moral župan doseči pred začetkom postopka vpisa na Unescov seznam, je bilo soglasje ljudi. Proti ljudski volji ne bi bilo mogoče priti do konca. Res pa je, da spomeniškovarstveni pogoji vendarle zahtevajo neko mero odpovedovanja.

Se da od dediščine tudi živeti?

Veliko ljudi, ki so se udeležili sobotne otvoritvene slovesnosti, vsaj del svojih prihodkov ustvarja tudi z dediščino. Denimo kmetija Pr' Jureč v Ledinah ali hiša zelišč v Krnicah. To so ljudje, ki so svojo dejavnost ustvarili na koreninah in izročilu dediščine. Ne nazadnje tudi muzej v veliki meri sredstva za svoje delo pridobiva na trgu - s tem, ko odpira vrata muzejskih zbirk.

Koliko pa je lahko kulturna dediščine živega srebra gonilo novih dejavnosti in novega razvoja?

To je velika priložnost za Idrijo. V tem trenutku še nismo pripravljeni na vse priložnosti, ki se nam ob tem odpirajo, je pa zagotovo to lahko pomemben magnet za razvoj bistveno obsežnejšega turizma, kakor ga imamo danes. Obenem je to priložnost, da znanje, ki ga imajo strokovnjaki nekdanjega živosrebrovega rudnika, prodajamo naprej. Znanje o zapiranju rudnika, znanje o varovanju okolja, o varovanju človeških življenj… Prav tako bi lahko prodali marsikatero znanje o varovanju spomenikov, obnavljanju, restavriranju in konzerviranju spomenikov.

Tri mesece je od umestitve Idrije na Unescov seznam svetovne dediščine. Ste v teh poletnih mesecih že začutiti pozitivne učinke te nominacije?

Upala bi si trditi, da smo. Že iz mojih muzejskih izkušenj lahko povem, da se je v tem času v Idriji ustavilo veliko turistov, več kot običajno, ki so že vedeli, da je Idrija na Unescovem seznamu. Drug velik odmev pa je bil med Idrijčani samimi. Vsi gledajo na to izjemno pozitivno.