Usoda je Guzmana in Kapitana združila leto dni prej, ko ga je Guzman dal sinu za darilo. Očitno sta bila ljubezen in navezanost med njima tako velika, da vezi med njima ni mogla presekati niti smrt. Družina pravi, da Kapitan redkokdaj zapusti grob pokojnega lastnika. "Ko je pobegnil, smo ga iskali, a je izginil," je za lokalni časnik povedala vdova Veronica. "Mislili smo, da ga je povozil avto in je poginil."
Teden dni zatem so psa našli na pokopališču. "Prišel je do nas, tulil je in zavijal, kot bi jokal," je dodala vdova. Posebno zanimivo je, da Kapitana pred tem nikoli niso odpeljali na pokopališče, tako da nihče ne ve, kako je sploh našel Guzmanov grob. "Za nas je to še danes skrivnost." Družina sicer Kapitana ni zapustila, saj so ga skušali že večkrat odpeljati domov, a je vedno našel pot nazaj na pokopališče. "Mislim, da bo tam do smrti. Varuje mojega očeta," je zaključil pokojnikov sin.
Za zvestega pasjega prijatelja je začela skrbeti ekipa zaposlenih na pokopališču. "Nekega dne je prišel in se sprehajal naokoli, dokler ni našel groba svojega lastnika," je opisal vodja pokopališča Hector Baccega. "Čez dan včasih naredi kakšen krog po pokopališču, a se vedno hitro vrne nazaj h grobu. Vsak večer, natančno ob šesti uri, leže na grob in se celo noč ne premakne," je pristavil. Zgodbe zvestih štirinožcev niso tako redke. Ena izmed bolj znanih sega v 19. stoletje, ko je terier Bobby kar 14 let preživel na grobu lastnika, ki je sicer delal kot nočni čuvaj pokopališča. Kuža je postal tako znan, da so mu sredi Edinburgha postavili kip, njegovo zgodbo so opisali v več romanih, o njej pa posneli tudi film. Zvest je bil tudi Hačiko, ki je na tokijski železniški postaji devet let čakal na svojega gospodarja, ki je nekega dne nepričakovano umrl v službi.
