Največja nadloga med pridelovalci kostanja je trenutno kostanjeva šiškarica, ki se izjemno hitro širi in se ji ni mogoče upreti s kemičnimi sredstvi. Po dosedanjih izkušnjah je edini uspešen način zatiranja sprotno odstranjevanje in uničevanje okuženih delov rastlin. Vendar je to možno le do takrat, ko je razširjenost škodljivca zelo omejena. Ko pa se ustali, je mogoče zmanjševati škodo le z naravnim sovražnikom - parazitsko osico, ki živi na Kitajskem.
"Osica se je dobro obnesla na Japonskem in v ZDA, pred sedmimi leti pa so jo vnesli tudi v Italijo. V Slovenijo vnos osice za zdaj ni dovoljen, pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica pa potekajo obsežne priprave na poskusni vnos te žuželke. Seveda težava s tem ne bo rešena naenkrat. Iluzija je, da bi šiškarico popolnoma zatrli, pričakujemo pa zmanjšanje izpada pri pridelavi pravega kostanja za 30 do 60 odstotkov," razlaga Seljak.
Pri nas smo se s kostanjevo šiškarico prvič srečali leta 2005, ko so odkrili štiri žarišča okužbe. S pravočasnim pobiranjem šišk so okužbo uspešno zatrli. Šele leta 2007 pa so odkrili okužene rastline na pobočju Sabotina na območju Goriških brd. Zanje strokovnjaki kmetijsko-gozdarskega zavoda niso vedeli. Čeprav so nasad uničili, pa je bilo prepozno in šiškarica je pobegnila v bližnji gozd ter napadla pravi kostanj. Po besedah Seljaka se je okužba od tam razširila v Vipavsko dolino in na spodnji Kras, pred dvema letoma pa vse do ljubljanskega Rožnika. Danes sta okužena tudi območje slovenske Istre in del Dolenjske, z Bizeljskega se širi proti Mariboru, kjer so drevesnice pravega kostanja. Sloveniji pa se približuje kostanjeva šiškarica tudi s Hrvaške.
Pravi kostanj je na resni preizkušnji. Potem ko ga je v 50. letih prejšnjega stoletja prizadel kostanjev rak, se zdaj na Goriškem srečujejo z novo nadlogo, ki ogroža tradicionalno pridelavo kostanja, obenem pa ogroža stara kostanjeva drevesa, ki dajejo tudi pečat kulturni krajini tega dela Primorske.
