Katja Petrovec
Letošnje olimpijske igre v Londonu so za marsikaterega gledalca že pozabljene. Ne pa za številne športnike, ki delajo in pogosto živijo z bolj in manj skrito željo, da bi nekoč nastopili na tem velikem tekmovanju. Letos je slovenske barve v Londonu zastopala tudi naša najmlajša olimpijka, petnajstletna plavalka Nastja Govejšek. "Bila sem zelo vesela, ko so mi povedali, da bom plavala v Londonu na olimpijskih igrah, ki sem jih pred štirimi leti v Pekingu samo gledala," opiše srečni trenutek Nastja. "Ko sem izvedela, da bo šla Nastja v London, sem morala ustaviti avtomobil, saj sem začela jokati," ponazori veselje športnika do tega velikega tekmovanja tudi njena devetnajstletna sestra Tamara, prav tako plavalka, le v članski reprezentanci. Kaj ločuje otroke, ki se ukvarjajo s športom, od tistih, ki se ne? Oziroma zakaj nekateri otroci z razliko od drugih uspejo in vztrajajo in pozneje nastopijo celo na olimpijskih igrah?
Šport kot sredstvo vzgoje
Slovenski športni psiholog dr. Matej Tušak je prepričan, da pravo razliko med otroki naredi šport šele skozi leta. Na začetku je edina razlika ta, da imajo otroci, ki trenirajo, največkrat starše, ki imajo šport radi, v njem vidijo sredstvo vzgoje in imajo pozitivna stališča do športa, posledično pa to prenesejo na otroke.
Nastjo in Tamaro sta v plavanje pripeljala starša. "V mali šoli smo imeli plavalne tečaje in starši so se odločili, da me bodo nekam vpisali, da bom pač nekaj počela. Resno sem se začela ukvarjati s plavanjem s sedmimi leti, Nastja pa s petimi," pove Tamara. "Na eni od tekem so tudi mene vprašali, ali bi plavala. Seveda je bila tudi Tamara tista, ki je kriva, da plavam, sicer pa smo precej športna družina," doda Nastja.
V svojem otroštvu je plavala tudi znana slovenska novinarka Marta Kos Marko, sedaj pa je uspešna podjetnica. "Ravne na Koroškem, kjer sem odraščala, so bile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v plavalnem smislu zelo razvite. V vseh osnovnih šolah so imeli organizirane plavalne tečaje, zato so imeli pri Plavalnem klubu Fužinar širok nabor možnih plavalcev. Zame sta bila zagotovo usodna starejša brata Drago in Miran, ki sta že trenirala plavanje. Ko sem se pri sedmih letih naučila plavati tudi jaz, je bila najbolj normalna stvar na svetu, da sem začela trenirati," pripoveduje Marta Kos Marko.
Otrok vztraja, če uživa v športu
Na vprašanje o tem, kolikšno vlogo imajo pri ukvarjanju s športom starši, dr. Tušak odgovarja: "Starši zagotovo opredelijo s svojim odnosom do športa tudi otrokov odnos do športa. Želje so velikokrat posledica tega, kar mislijo starši, kar imajo na voljo, kar je v bližini. Seveda večina otrok nikoli ne vztraja v športu, kamor so ga pripeljali starši, če v njem ne uživa." Vloga staršev pri podpori otroku, ki se ukvarja s športom, je ključna. To je enako kot pri vseh drugih področjih vzgoje, je prepričan dr. Tušak. "Avtoriteta staršev je nujno potrebna, saj na tak način jasno sporočajo, kaj je prav in kaj bodo nagrajevali v procesu vzgoje, hkrati pa avtoriteta pomeni tudi pomoč v kriznih trenutkih. Takrat je njihovo mnenje več vredno pri iskanju rešitev, če seveda imajo avtoriteto. Če so samo prijatelji, jih seveda lahko otroci poslušajo, naredijo pa po svoje. Otrok naj ve, kam se sme zateči po pomoč, da ga starši znajo razumeti in znajo razumeti tudi poraze kot sestavni del procesa treniranja. Pri tem naj tudi vedo, da niso dovoljene samo zmage, ob porazih pa naj ne postanemo nezadovoljni, sitni in neprijazni do otroka," pojasni dr. Tušak.
Kot povesta Tamara in Nastja, jima stojijo starši ves čas ob strani. So tudi tisti, na katere se obrneta, ko jima ne gre najbolj po maslu. "Seveda smo že jokali. Predvsem zaradi plavanja in kako bo šlo posledično v šoli, saj ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. A je minilo in skupaj smo se odločili, da se ne bomo več toliko vznemirjali," pove Tamara, Nastja pa doda, da je bilo pri njih doma vedno jasno: če ni šlo v šoli, potem so tudi treningi odpadli. A na srečo dekleta večjih težav s šolo tako ali tako nista imeli.
Dan se začne ob petih zjutraj
"Vsi, ki smo resno trenirali, zagotovo nismo imeli enakega otroštva kot drugi otroci, lahko bi celo rekla, da nismo imeli normalnega otroštva," se spomni na otroška leta Marta Kos Marko. Njeni dnevi so bili kar nekaj let sestavljeni iz dveh treningov, šole, pisanja domačih nalog in počitka. Nobenih zabav, niti v gimnaziji, nobene kapljice alkohola, ker se to pač ne sme, disciplina pri prehrani, ker se pozna vsakih deset dekagramov, in vikendi, preživeti na tekmah. Dan se je začel ob petih zjutraj, nato je imela od šestih do pol osmih trening, šla v šolo in od 13.30 do 16. ure spet na trening. "Danes se sprašujem, kako smo vse to zmogli, še posebno ker smo bili v šoli vsi trije odličnjaki. V drugem letniku gimnazije sem zaradi tekmovanj manjkala več kot sto dni, vendar je bilo vse v redu. Takrat se mi je zdelo povsem normalno, da nas starši podpirajo v športu, čeprav so se morali sami zaradi tega marsičemu odreči. Šele pozneje sem se začela zavedati, da brez podpore in spodbud mame in očeta to ne bi bilo možno," pravi Marta Kos Marko.
Treningi se očitno leta pozneje niso spremenili. Tudi Tamara in Nastja začenjata dan takrat, ko je večina njunih vrstnikov še v postelji. Ker prihajata iz Griž pri Žalcu in se morata voziti na trening v Velenje, kar je okoli dvajset kilometrov v eno smer, pomeni to veliko obveznosti za njune starše in stare starše. "Če povem le za letošnje leto. Zjutraj naju je na trening peljal oče, ki je šel nato v službo, Tamara je odšla po treningu v šolo (gimnazijo, o.p.), ki jo je obiskovala v Velenju, po mene je prišla mama in me peljala v osnovno šolo, ki sem jo obiskovala v Grižah. Po šoli me je prišla mama iskat iz službe in me ponovno peljala na trening v Velenje. Domov sva prihajali po sedmi uri zvečer in takrat sva se učili," opiše enega od svojih dni Nastja. Da ne bi bilo toliko vožnje, se je Tamara vpisala v gimnazijo v Velenje in preživljala čas po šoli in med treningom v knjižnici. Po njeni poti se bo letos odpravila tudi Nastja, ki bo gimnazijo prav tako nadaljevala v Velenju.
Vrhunski športnik je vedno narejen
Takšni otroci, vztrajni in navajeni trdega dela, predvsem pa izjemni organizatorji svojega časa, ki zrastejo v letih treningov v vrhunske športnike, se seveda ne rodijo. "Vrhunski športnik je vedno narejen. Nanj vplivajo številni trenerji, psihologij, zdravniki, funkcionarji v klubih, a brez izjemne pomoči staršev in na koncu športnika samega, ki mora vse to spraviti v trening in tekme, je tak dosežek seveda nemogoč," razloži dr. Tušak, ki se strinja, da se da večino lastnosti prilagoditi. "Nekatere značilnosti talenta pač morajo biti prirojene. Prav tako je tudi ustrezna konstitucija včasih prvi pogoj, osebnostne lastnosti pa je večinoma mogoče privzgojiti. Težava je le v tem, da je težko pričakovati, da bo otrok nekatere lastnosti, ki jih ni razvil skozi vzgojo na primer do dvanajstega leta, razvil pozneje. Živi namreč v isti družini, ki svojih vzorcev sama od sebe zagotovo ne bo spremenila čez noč. Veliko staršev in družin bi nujno potrebovalo ustrezno pomoč in svetovanje pri vzgoji otrok, saj je vzgoja v dandanašnjem svetu ob izjemno velikih možnosti vseh mogočih alternativ težka. V športu so lahko težave zaradi izjemne storilnostne motivacije še večje, je pa res, da prav zaradi tega navadno ostaja navezanost staršev in otrok športnikov večja in traja dlje, zato imajo starši večji vpliv na adolescenta."
Ni običajnega življenja najstnikov
Ob vsem tem se človek vpraša, kako tem otrokom uspe uskladiti šolske in športne obveznosti, koliko odrekanja pomeni takšen način življenja. Si morda ti otroci ne zaželijo kdaj ob družbi prijateljev prebedeti vikenda ali pa iti zvečer sproščeno v kino? Odrekanj je seveda veliko, jasno pove Tamara. "Bili so trenutki, ko sem si želela navadno najstniško življenje. Ne moreš hoditi vsak petek in soboto ven kot drugi." Nastja jo dopolni: "Vse se je začelo že s šolami v naravi, kamor ne moreš iti zaradi treningov in tekem. Če te namreč en teden ni v vodi, že izgubiš občutek." Tamara še pove: "Name so bile učiteljice kar malce jezne, ker nisem šla v šolo v naravi. Včasih lahko greš, včasih pač pa ne, ker so lahko takrat priprave." Omeni tudi smučarsko šolo v naravi, ki je vedno tudi grožnja, da se mladi športnik poškoduje. V gimnaziji je imela Tamara status športnice. "Če sem bila na pripravah, sem se dogovorila z učitelji za dodatne ure, da so mi razložili kakšno snov," pojasni Tamara. Nastja pa spomni še na eno razliko. Ko so namreč njuni prijatelji in sošolci na morju, sta onidve doma in obrnjeno. Tudi med počitnicami namreč trenirata, odmora imata le dva tedna.
"Plavanje mi je takrat pomenilo vse, morda celo več kot šola. Pogrešala nisem ničesar, ker drugih stvari preprosto ni bilo v mojem ‚sistemu‘. Sedaj vem, da jih ni smelo biti. Je pa bilo plavanje zelo pomembno v mojem razvoju prav zaradi timskega duha, ki smo ga razvijali na treningih, zaradi zmag in porazov, ki so bili sestavni del našega življenja. Tega se je bilo treba naučiti, enako kot spoznanja, da brez resnosti in discipline preprosto ne gre. Z današnjega zornega kota nimam občutka, da bi se čemurkoli odrekala. Nasprotno, zdi se mi, da sem s plavanjem ogromno pridobila za svoje življenje," pove svoj vidik Marta Kos Marko.
Bližnjic do uspehov ni
Tudi Tamara in Nastja priznata, da ko enkrat začneš tak način življenja, se mu težko odpoveš. Dobra družba, potovanja v tuje dežele, tekme, priprave. Vse to bi namreč še kako pogrešali. "Določene stvari bi seveda spremenila, šla bi na primer na valeto. A takrat mi je bilo vseeno in sem šla raje na državno prvenstvo, sedaj pa mi je malce žal. Sem pa zato šla na maturantski ples in izlet," pravi Tamara. Dekleti priznavata, da začenjata pogrešati plavanje, ko nekaj časa ne trenirata. "Navajen si, da nekaj delaš, da imaš neki ritem, natančen urnik, kdaj boš kaj delal, se učil, treniral. Kadar imaš ves dan prost, običajno nič ne narediš," še povesta dekleti.
Marti Kos Marko je dalo plavanje enajst krasnih let, saj je imela možnost potovati po svetu in spoznavati ljudi, predvsem pa ji je dalo disciplino. "Verjetno sem prav zato v življenju strog človek, najbolj do same sebe. Tudi zaradi plavanja verjetno ne maram bleferjev in goljufov oziroma tistih ljudi, ki menijo, da se da do uspehov priti po bližnjicah," pove. "Otroci, ki plavajo - seveda zdaj posplošujem - so navajeni trdega dela, vedo, kaj je disciplina, vedo tudi, da v življenju ni vse z rožicami postlano. Ni blefiranja, ni prevar, kajti logika uspeha je zelo preprosta: če ne treniraš, ne moreš uspeti. In za poznejše življenje je to izjemnega pomena," potrdi Kos Markova.
