Filmski festival je evropska invencija in institucija, ki so ji sprva botrovali politični motivi: najstarejši, beneški festival, je leta 1932 nastal na pobudo Mussolinijeve oblasti, takoj po vojni (1946) ustanovljen festival v Karlovih varih je veljal za izložbo socialistične filmske produkcije, berlinski festival so v obdobju hladne vojne ustanovili zato, da bi s hollywoodskim glamurjem izzival Vzhodni blok, ki je Zahodnemu svetu odgovoril z moskovskim festivalom in festivalom dokumentarnega filma v Leipzigu, ki je utrjeval »socialistično fronto« z vabljenjem levičarskih cineastov iz Zahodnih držav.
Toda politične pobude in motivi so se kmalu morali umakniti interesom evropskih nacionalnih kinematografij, ki jih je ekonomsko vse bolj ogrožal Hollywood, in veliki festivali so vse bolj postajali zaščitniki evropskega in promotorji »svetovnega« filma nasproti ameriškemu. Eno izmed najpomembnejših filmskih smeri, italijanski neorealizem, je mednarodno uveljavil prav festival, tisti v Cannesu, ki je z »odkritjem« in afirmiranjem t.i. avtorskega filma dolgo veljal za najvplivnejšega. Evropski festivali, zlasti trije največji, canski, beneški in berlinski, so ne le uveljavili novovalovska gibanja (novi nemški film, novi češki film, novi jugoslovanski film itn.), marveč so prav tako seznanili "svet" z japonskim, indijskim, kitajskim, brazilskim in afriškim filmom ter navsezadnje tudi s tako majhnimi kinematografijami, kot je slovenska.
Eksplozija filmskih festivalov se je začela proti koncu 70. let prejšnjega stoletja, ko so jih začeli programirati selektorji, podobno kot so kuratorji »programirali« velike likovne razstave. Danes so mednarodni filmski festivali postali pomemben dejavnik kulturnega turizma, predvsem pa mogočna sila kinematografskega biznisa. Vse več je filmov, ki imajo večjo in uspešnejšo festivalsko kariero od kinematografske, in takih, ki brez obeska kakšne festivalske nagrade sploh ne morejo priti ne v kino ne na televizijo.
Razvilo se je svetovno omrežje festivalov, ki je že globalnejše od hollywoodskega filma. Iz »nasprotnika« Hollywoodu se je torej to omrežje razvilo v enakovredno kinematografsko silo, ki s svojimi selekcijami, nagradami in priznanji pošilja v obtok vse več "neameriških" in "neholivudskih" filmov, ti pa vse bolj polnijo tako art kinodvorane kot evropske, avstralske, kanadske in celo ameriške multiplekse. Najprestižnejši svetovni festivali z raznimi razvojnimi programi in skladi talentiranim režiserjem, ki so jih odkrili, tudi že omogočajo produkcijo novih filmov. In celo ameriški neodvisni filmarji in producenti dobivajo dostop do kinematografskega trga vse bolj po zaslugi festivalov.
