V Montrealu bosta prikazana celo dva filma slovenskih režiserjev, v festivalski sekciji Fokus na svetovni film, v kateri predstavljajo filme, ki so se že uveljavili na drugih festivalih, bo na sporedu tudi Mlada noč Olma Omerzuja, ki je nastala v češko-slovenski koprodukciji (slovenski manjšinski koproducent je Arsmedia, ki je v primeru Šanghaja glavni producent).
Pomurje, pravi kraj za filme
Če v Sloveniji obstaja kakšen kraj ali predel, ki je filmsko "privilegiran", se pravi, kjer je bilo posnetih največ slovenskih filmov, je to Pomurje. In ne le, da je tam snemalo veliko različnih režiserjev, marveč se je tudi istim dogajalo, da so po enem filmu šli v Pomurje posnet še drugega. Tako tisti iz "stare garde" (France Štiglic - Povest o dobrih ljudeh, Veselo gostivanje; Matjaž Klopčič - Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak; Živojin Pavlović - Rdeče klasje, Let mrtve ptice) kot tisti iz mlajše, na primer Andrej Mlakar (Halgato, Mokuš) in Marko Naberšnik (Petelinji zajtrk, Šanghaj). Res pa je, da so bili pisatelji - recimo Miško Kranjec, Ivan Potrč, Branko Šömen in Tone Partljič - tisti, ki so filmarjem odkrili ali približali Pomurje.
Kar pa ne velja le za slovenski film v ancien režimu, ampak tudi v novem obdobju oziroma v zadnjih 20 letih, ko je bilo v pomurskih krajih in pejsažih posnetih kar pet filmov, vsi po literaturi Ferija Lainščka: Halgato po romanu Namesto koga roža cveti, Mokuš po romanu Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk po istoimenskem romanu, Ljubezen, traktor in rock'n'roll (v režiji Branka Djurića) po romanu Vankoštanec in Šanghaj po romanu Nedotakljivi. Tako je s petimi kinematografskimi adaptacijami (in še eno televizijsko, Hit poletja v režiji Metoda Pevca) Feri Lainšček daleč najbolj filmsko "eksploatiran" slovenski pisatelj.
Trikotniki Ferija Lainščka
Lainščkova literatura, vsaj tista, ki jo "ima rad" film, začrtuje in variira ljubezenske trikotnike s precejšnjim melodramskim nabojem. V Namesto koga roža cveti je takšen trikotnik med romskima polbratoma Halgatom in Pištijem ter ljubljansko knjižničarko Izo, ki se ljubi z obema, čeprav si jo Halgato vzame iz "sovraštva", ker se je zaradi nje njegov polbrat znašel v zaporu. V romanu Ki jo je megla prinesla je melodramski trikotnik v razpetosti župnika med ljubeznijo do boga in ljubeznijo do ženske oziroma v "skušnjavi spolnosti", ki s težo greha muči in mami katoliške duhovnike. Ljubezenski trikotnik je romaneskno in filmsko privlačen in intriganten, ker implicira prepletenost erotične strasti in transgresije ter z zadnjo (sicer najmočneje navzočo v religioznem kontekstu) povezane peruti smrti.
Ta perut zamahne nad vsakim Lainščkovim ljubezenskim trikotnikom, vsak se razreši z nasilno smrtjo, seveda vselej na drugačen način, pri čemer nič ne pomaga niti to, da se kakšen člen takšnega trikotnika, kot na primer Gajaš v Petelinjem zajtrku, že refleksivno spozna na njegovo "fatalnost". Druga značilnost teh Lainščkovih trikotnikov pa je ta, da ne delujejo kot konstrukti, marveč so zelo ali kar dobesedno prizemljeni in vraščeni v življenjsko banalnost ter njene tako bolj pritlehne kot bolj spiritualne človeške figure.
Pop kultura in fiksne ideje
Toda kaj je napeljalo Marka Naberšnika, da se je s svojim drugim filmom vrnil k Lainščkovi literaturi? Uspeh prvega, Petelinjega zajtrka? "Raje bi rekel," pravi Naberšnik, "da so se po dobrem sodelovanju ohranili dobri odnosi. Feri mi je dal roman Nedotakljivi še v rokopisu in ta saga o romski družini Mirga se mi je takoj zdela filmsko zanimiva, še zlasti zgodba o 'romskem kralju', Lutviji Mirga, imenovanem Belmondo, ki da zgraditi svojo vas, kar je tudi njegov življenjski projekt, vse skupaj pa se dogaja v času razpada Jugoslavije, če stvar na kratko povzamem. Roman je namreč zelo obsežen, v filmu pa je zajeto samo njegovo zadnje poglavje; skoraj vsi junaki, ki jih v filmu spoznamo, imajo v romanu svoja poglavja, in to zelo obsežna. Po Nedotakljivih bi bilo torej še vedno mogoče posneti kakšno televizijsko družinsko sago."
Kaj pa to, da je med protagonistoma Petelinjega zajtrka in Šanghaja, naj sta si še tako različna, vendarle neka skupna točka? Avtomehanik Gajaš sliši neko Severinino popevko in postane njen tako strasten občudovalec, kakršen bi težko postal tudi kak najstnik; Belmondo v Šanghaju pa vidi razglednico Šanghaja in si vtepe v glavo, da bo postavil vas, ki se bo vsaj imenovala Šanghaj, če že ne more postati podobna temu velemestu. Skratka, v obeh primerih je neki košček pop kulture porodil pravo strast, obsesijo, fiksno idejo. Je morda to tisto, kar je režiserja posebej pritegnilo? Naberšnik meni, da so bili liki takšni že v Lainščkovi literaturi, glede strasti pa, da je ta Romom tako ali tako lastna.
Romska vas kot metafora
"Slišal sem zgodbo o Romu, ki je hotel poslušati glasbo in je prodal avto, da bi si kupil radio. Takšne zgodbe, kot je navsezadnje tudi Lutvijeva, ki se hoče imenovati Belmondo, potem ko je videl plakat s tem filmskim igralcem, in vas poimenuje Šanghaj, ker je videl razglednico tega mesta, so mogoče samo v romskem svetu. Res pa me je v obeh romanih pritegnilo to, da imata oba junaka neki cilj."
Dobro, v Šanghaju je takšen cilj ustanovitev in razvoj romske vasi nekje v Pomurju, toda njen propad, dobesedno uničenje, povezano s trgovino z orožjem, pa sodi že v povsem drugačen kontekst, kot je Belmondov življenjski projekt. "Vsekakor, prav zaradi tega drugega konteksta, kot pravite, je vas Šanghaj mogoče videti tudi kot simbol Jugoslavije. Prvi del filma, ki je nekakšna legenda o nastanku te vasi, je malo idealiziran, bolj fellinijevski kot realističen, s politično dramo v Jugoslaviji, s trgovino z orožjem, s padcem maske nekdanje države pa nastopi realizem. Tako je to prek neke romske družinske zgodbe tudi zgodba o nekdanji državi. In po prvih odzivih, ki jih dobivam iz tujine, je film videti privlačen in zanimiv prav kot metafora o Jugoslaviji. Podobno je bilo tudi s Petelinjim zajtrkom: ko sem bil s filmom v ZDA, so me novinarji spraševali, kaj Gajaš misli o Titu, zakaj ga toliko omenja, kaj jaz mislim o komunizmu… Američani znajo imeti zelo 'zunanjepolitični' pogled na film."
