"Pomembno je le, kako usmerjaš svoje življenje: ali se mu odpreš na široko ali na ozko; sam brez širine, dinamike ne morem živeti," je povedal.
V mladih letih ste bili dober smučar in teniški igralec, odlično ste se znašli na konju, manj pa je poznano, da ste bili alpinist. Kdaj se je ta avantura zaključila?
Živeti s športom je privzgojeno. Že pri trinajstih sta me Joža Čop in Miha Potočnik vlekla čez severno steno Triglava. Takrat sem poletja preživljal z mamo, ki je upravljala Staničevo kočo, leta 1932 pa so se starši preselili v Planico in prevzeli hotel Ilirija. Plezal sem veliko, toda po vojni več ne, ker sem bil že okupiran s teatrom. Če si v enem športu vrhunski in dobro razviješ reflekse, potem lahko te veščine prenašaš na druga področja. Česar se lotim, vzamem stoodstotno zares.
Slovenski dramski igralci so relativno omejeni na ta prostor že zaradi jezika. Od kod vam pogum, da ste odšli v tujino?
Gledališče te kljub ustvarjalni odprtosti omejuje, je služba, si podrejen, nimaš svobodne izbire vlog. Mnogi moji kolegi, ko so se upokojili, so se malce poredili, nekoliko zagrenili, niti blizu teatra jih ni bilo več. Že ob vstopu te teater na neki način označi. V ljubljanski Drami sem imel debi novembra 1943, v Ibsenovih Normanskih junakih - in postal sem klasični ljubimec. Šele pozneje sem dobil karakterne vloge. Ampak vsak igralec ima svoje želje in moja je bila, da bi igral Hamleta. To je želja marsikoga, toda kdo to vlogo dejansko lahko odigra?! V petdesetih letih, odkar me ni več v Drami, je bil Hamlet na repertoarju le trikrat, štirikrat. Priznam, imel sem velike ambicije, in če jih ne bi mogel uresničiti, bi v bistvu ogoljufal samega sebe. Na koncu bi bil zagrenjen. Teater me je po desetih letih začel utesnjevati, imel sem ljubezenske avanture zunaj in znotraj njega, v komunikaciji z ljudmi sem se zbal avtomatizma, skratka nekaj me je srbelo. Dal sem odpoved in po nasvetu režiserja dr. Gavelle odšel na Reko, da sem se udomačil v hrvaškem jeziku, preden bi odšel v zagrebško Kazalište. Na Reki je bil takrat intendant Ferdo Delak in me je sprejel z razprtimi rokami. Pozneje sem šel v teater v Beograd, pa v Celje, šele potem je prišla Evropa. Veste, jaz sem vagabund, "kuferaš", v hotelih sem odraščal, meni je bilo to preprosto všeč.
Gledališče ste potem zamenjali za film. Kaj je bilo ključno?
Moj prijatelj France Kosmač je delal svoj prvi celovečerec Dobri stari pianino in me uporabil v vlogi SS-oficirja. To vlogo štejem za svojo prvo resno, čeprav sem že prej nastopil v filmu Na svoji zemlji. Kontakt s filmom me je kar malce šokiral, delalo se je drugače kot v teatru. Posnel sem še nekaj manjših vlog, ves čas pa sem zraven tudi igral.
Prelom se je zgodil leta 1960, ko so pri nas skupaj s Triglav filmom snemali nemški producenti. Igrati bi moral manjšo vlogo, a je eden od glavnih igralcev odpovedal in sem zasedel njegovo mesto. Ko so potem v Münchnu gledali prve posnetke, so mi ponudili vezano pogodbo še za nadaljnje tri filme. Zanje je bila to običajna praksa, zame pa odhod v neznano, stal sem pred življenjsko odločitvijo. Soproga me je podprla in podal sem se v to avanturo. Tako sem prestopil v svoboden poklic, v internacionalni prostor. S tem producentom sem posnel še sedem filmov, nato se mi je odprla Italija. Šestdeseta in sedemdeseta so veljala za veliko obdobje italijanske kinematografije, snemali so po 200 filmov na leto, tri četrtine je bilo koprodukcij, to so bila zadnja leta romantičnega filma. Snemal sem seveda še z drugimi filmskimi ekipami: Angleži, Američani, Avstrijci, Španci, Švedi, Kanadčani, Avstralci.
Kaj mora imeti filmski igralec, kar dramskemu ni treba?
V filmu je izjemno pomembna prisotnost, neka posebna koncentracija. Lahko ti ploskajo vsi okrog kamere, ob projekciji pa bodo ravnodušni. Tehnični objektiv odkriva vse: ne moreš šarmirati, ne lagati, ampak moraš nekaj izžarevati. Ravno pred meseci sem si na Francoskem inštitutu izposodil serijo filmov z mojim priljubljenim igralcem Jeanom Gabinom. On je zame fenomen; v vsakem filmu začne igrati enako, ne naredi ničesar, na koncu pa je vedno drugačen.
Igri v slovenskih filmih se je očitalo, da je "gledališko umetniško" obremenjena, medtem ko je v hrvaških in srbskih filmih veliko bolj sproščena. Mlajše generacije igralcev jo zdaj bolje obvladajo, ker rastejo z različnimi mediji. Igralci so šli k filmu posnet svojo vlogo, niso pa zares šli v film. Pri meni je bilo obratno.
Teater je kot dober konj: tri mesece jahaš vlogo in ko jo zahajaš, delaš, kar hočeš. Imaš svoje časovne zadolžitve, imaš občinstvo pred seboj, na katerega lahko reagiraš, dobro pomagalo je tudi tekst, literatura. V filmu pa ni vnaprejšnje preokupacije z vlogami, prepuščen si zahtevam trga, odgovoren sam zase in si kot v nekakšnem vakuumu. Nikoli se kadri ne snemajo kontinuirano, ampak se filmska ekipa prilagaja vremenu, prostorom, večkrat se snemanje začenja z zadnjimi prizori. Pred sabo nimaš celotnega teksta, ki bi ti pomagal domisliti vlogo, in kratke stavke si je težje zapomniti kot neki logično tekoč monolog. Čeprav je oboje igra, ima številne odtenke.
Izkusili ste še en medij - operni oder.
Zame je bil to zelo pomemben izlet na oder, že v samostojni Sloveniji, ko sem v ljubljanski Operi nastopil v operi Ariadna na Naksosu R. Straussa, v govorni vlogi, gre pa za verze v stari nemščini, ki jih je napisal veliki avstrijski poet Hugo von Hofmannsthal. Pozneje sem sodeloval tudi z Matjažem Bergerjem v Slovenskem mladinskem gledališču v Brechtovem Galileo Galilei. Sploh je bil prenos izkušenj iz filma v teater svojstveno doživetje. In pri Ariadni tudi na dan premiere ni bilo treme, pa sem si mislil, da bo polomija. A ni bila. Očitno sem se pri filmu naučil opraviti s tremo, kajti kamera jo odkrije. Pred kamero se naučiš natančnosti, gibanja v prostoru, koncentracije.
Snemali ste v B-produkcijah. Ste se kot igralec v umetniškem smislu lahko dovolj izrazili? Nagrade niso ravno deževale, ste pa zdaj nominirani za Badjurovo nagrado.
Film zame nikoli ni bil le služba, to je bila življenjska preokupacija. In živiš konec koncev, da čim bolje živiš; jaz sem ob filmu dobro živel in dobil sem svojo potešitev. Morda je v teatru ne bi. Filmska industrija v tujini je vedno živela od B-produkcij, ki si jih je v sedemdesetih potem prisvojila televizija in je posledično v filmski produkciji nastala kriza. Stanje se je le počasi restavriralo nazaj. Pri nas pa smo se motili že v prejšnji državi in se motimo tudi zdaj, kaj film sploh je. Zunaj je to biznis in producent je človek, ki vlaga denar, da se mu vrača dobiček. In zadeva tisto, kar ljudje hodijo gledat. O umetnosti se ne govori. Rumeni tisk ljudi zavaja, da je to nekaj romantičnega, film je zelo krut, konkurenca je neizprosna, moraš obvladati svoj posel.
Internacionalizacija filma me je že takrat privlačila. Ni bilo pomembno, od kod si prišel, ampak je producent zbral ekipo po najboljših finančnih zmožnostih, s skupnim interesom, da se posname dober film. Ves ta čas sem bil v bistvu na reelekciji, tega se niti nisem zavedal prej, morda bi celo pobegnil; nikoli nisem vedel, kateri film je zadnji in vsakič sem moral pokazati ves svoj potencial, da sem dobil vloge naprej. Vsak film, ki sem ga posnel, bi bil lahko zadnji. A še vedno sem v kondiciji. Ravno te dni sem sodeloval pri manjši vlogi v mladinskem filmu Romana Končarja.
Igralec je ekshibicionist, pravite. Kdaj je čas za slovo od kamer, odrskih desk?
Vsakemu se enkrat neha, zapre. Ne vem, ali se ta ekshibicionizem v teatru izgublja, toda včasih je bil igralec bolj eksponiran kot režiser. Igralec hoče imeti svoj aplavz, saj na odru razgali svojo notranjost. Čeprav marsikdo ne bo priznal, a dvomim, da je v gledališču samo zaradi umetnosti, sploh mladi igralci ne. Veste, jaz nočem biti skromen: v teatru sem takoj dobil velike vloge, gledališki opus obsega čez osemdeset vlog, medtem ko sem jih v filmu ustvaril še čez 220.
Kako to, da niste prodrli v Hollywood?
Bi moral iti tja, to je bilo leta 1963, pa so nastali problemi zaradi vize. Snemali smo film Bandit z rdečo lučko z italijanskim režiserjem Guidom Malatesto, in del filma bi morali posneti v Los Angelesu. Moj odhod so napovedovali že nekateri članki v medijih. Doma zaradi političnega sistema sicer nisem imel nobenih težav, viz pa niso kar dajali; ponje je bilo treba v Zagreb. Marsikatero vlogo v tujini sem izgubil ravno zato, ker nisem pravočasno dobil vize.
Ko mi je Slovenska kinoteka nedavno pripravila večer ob moji obletnici, so predvajali film Minuta za umor iz leta 1962; klasično kadrirana kriminalka, ki pa kot žanr takrat pri nas ni bila družbeno sprejemljiva. In je šel film na festival v Pulj, pa ga tam potem niso predvajali.
Veliko vlog ste odigrali v uniformah. Kako ste dojemali nasilje, ki ste ga utelešali?
V vsaj 45 vlogah sem nosil uniformo, od tega štiridesetkrat nemško. Kostum ti pomaga oblikovati vlogo, sploh nemška uniforma da neko strogost. Vojni filmi so se skozi čas precej spremenili, vendar prikaz nasilja druge svetovne vojne ni nič v primerjavi z zdajšnjim nasiljem v filmih.
Koliko ste se takrat v filmski ekipi, ko ste snemali partizanske filme, zavedali, da sodelujete pri politični propagandi?
Črno-belo prikazovanje vojnih dejstev v jugoslovanskem prostoru se je spremenilo, ko je Veljko Bulajić snemal Neretvo. Sodelovali so nemški producenti, ki so hoteli avtentične Nemce, svoje igralce, in to so bila takrat velika igralska imena. Takrat se je nekako spremenil pogled na Nemce, omehčal se je, čeprav so bili seveda okupatorji. Ko sem pozneje delal s Savom Mrmakom za beograjsko televizijo, sem lahko igral oficirja zelo blizu dejstvom. Poznamo pa tudi povsem izmišljene filme, kot sta Partizanska eskadrilja ali Valter brani Sarajevo. Slednji je bil recimo najbolj gledani jugoslovanski film na Kitajskem.
