V letošnji sezoni so Celjani, potem ko se je na trenersko klop znova usedel temperamentni 51-letni Dravograjčan Marjan Pušnik, prvi zasledovalci Maribora, saj na drugem mestu zaostajajo le za dve točki. Celjani so v soboto v Stožicah potrdili sloves moštva, ki ne popušča. Iztržili so zasluženi remi, potem ko je Olimpija po četrt ure vodila z 2:0. Olimpija je s pristopom izzivala nesrečo, Celjani pa žalujejo za tremi točkami, saj je v finišu tekme Plesec zadel vratnico, hitri Bezjak pa zapravil dve izredni priložnosti.

Zakaj slab začetek Celja in odlično nadaljevanje?

Začetek tekme je bil katastrofalen, ker igralci v zvezni vrsti niso uresničevali taktičnega dogovora. Olimpija je bila prvih 20 minut veliko boljša, zato je izpeljala dve dobri akciji, ki ju lahko ocenim tudi kot dve naši veliki napaki. Ko smo zaprli poti do našega gola, smo vzpostavili ravnotežje, menjave so prinesle dvig kakovosti. V drugem polčasu smo bili boljši, zato fantom čestitke za pogumno in borbeno igro.

Kako ste videli igro Olimpije?

Olimpije ne bom ocenjeval. Mi smo prišli po zmago. Načrt je bil, da Olimpiji prepustimo pobudo, tako da ljubljanska štoperja vodita igro. Težava je nastala v glavah mojih fantov, ker so prestrašeni, ko zaigrajo na takšnih stadionih, kot sta Stožice in Ljudski vrt. Ko so se sprostili, so tudi boljše tekli. Tako kot smo igrali zadnjih 20 minut, si želim, da bi odigrali tri četrtine tekme.

Ali dober začetek prvenstva pomeni, da Celje meri na vrh lestvice?

Ne. Začetek sezone je odličen, a še prehitro bodo prišli tudi slabi časi, zato je treba nabrati čim večjo zalogo točk. V Celje sem se vrnil na osnovi dogovora, da delamo z mladimi dolgoročno. Cilj v letošnji sezoni je biti med prvimi osmimi. To pomeni, da si želimo čim prej zagotoviti obstanek, da lahko mirno igramo naprej.

V vaši viziji je tudi tesnejše sodelovanje s klubi v regiji.

Da. Za razliko od preteklosti že dobro sodelujemo s Šampionom. V klub pripeljemo igralce, ki so željni napredka ter pripravljeni na trdo delo in odrekanje. Edina pot za preživetje kluba je, da najboljše prodamo v tujino.

Finančna situacija kluba je še vedno težka.

Trenutno je vzdušje dobro. Upam, da bo še naprej tako, zato bi bilo dobro, če bi igralci kmalu prejeli kakšno plačo. A v plači ni zajeto vse. Tri četrtine nogometašev v Celje ni prišlo zaradi plače, ampak želje po napredku.

Vseskozi ste vpeti tudi v delo v nogometni šoli v domačem Dravogradu, ki nosi ime po nekdanjem kapetanu slovenske nogometne reprezentance Robertu Korenu.

S sodelavci smo postavili temelje nogometne šole, zdaj smo vključili Roberta Korena. Trenutno sem profesionalec v NK Celje. To ne pomeni, da ne pomagam z nasveti.

Ste eden tistih Slovencev, ki ste najtesneje povezani z Robertom Korenom. Kako pogosto se srečata, slišita po telefonu?

Velikokrat. Zdaj gre za odnos prijateljev. Ni več hierarhije, saj je bil še lani moj šef v klubu v Dravogradu, niti ne gre več za nekdanji odnos med trenerjem in igralcem. Veliko se pogovarjava o razvoju nogometa, viziji nogometne šole, saj bo Robi po koncu kariere ostal v nogometnem svetu.

Glede na to, da je še za dve leti podaljšal pogodbo s Hullom in kako igra v zadnjem času, njegov konec kariere še ni na obzorju.

Ne. Kapo dol, da je znova postal kapetan Hull Citya, kjer podaja, zabija gole in veliko teče. Na zadnji tekmi je pretekel 11,8 kilometra, čeprav je igral na desnem krilu, kar je potrditev dobre telesne pripravljenosti. To pomeni, da je z glavo povsem v nogometu.

Ali to pomeni, da so se ga tisti, ki vodijo slovensko reprezentanco, prehitro odrekli?

Brez komentarja. To je dilema za tiste, ki odločajo na Nogometni zvezi Slovenije.

V vaši trenerski izkaznici je tudi služba v Iranu, kjer ste bili dvakrat.

Odlična izkušnja. Užival sem. Prvič sem bil od leta 2004 in 2005, nato pa še 2010 in 2011. Drugič sem bil trener v velikem klubu, ki je iz druge lige napredoval v prvo. Najprej sem bil trener, nato pa tehnično-športni direktor, še vedno sodelujem z gospodom Bedinijem, ki je vplivno in veliko ime iranskega nogometa, zato ni izključeno, da se v tiste kraje še kdaj vrnem.

Torej Iran ni nogometna eksotika.

Globalizacija je naredila svoje. Teheran je velemesto, delal sem v klubu ob Kaspijskem jezeru, kjer je življenje na visoki ravni. S seboj sem odpeljal tri Slovence, v klubu sem imel po dva zdravnika in fizioterapevta, šest pomočnikov, vsak trening je bil posnet z dvema kamerama. To so super pogoji za delo, ki jih ne moreš primerjati s trenutnimi razmerami v Sloveniji.