Pozabljamo, koliko vrhunske tehnologije se dogaja v tistih nekaj minutah in koliko generacij možganov se je moralo v stoletjih nanizati, da se lahko danes en naš robot takole relativno mirno in varno (na Marsu ni kriminala) sprehaja po tuji deželi. Bolj je tehnologija vrhunska, bolj postaja transparentna. Saj je v tistem videu o sedmih minutah terorja lepo razloženo, kaj vse se je takrat dogajalo – jaz bi pa hotel, da si robot vzame še čas za fotoreportažo… Lahko sem vesel, da je med paniko sploh pritisnil parkrat na sprožilec…

A propos sedmih minut, o posnetku sva se prepirala z znancem, zmrdoval se je in skušal bit pameten za kakih šestdeset IQ pik več od realnega stanja. A veš tisto, ko kupiš premajhne čevlje, pa greš vseeno žurat, ker imajo dobro peto? No, to.

Gre za zarotarja, homeopata in jogista, enega iz meditantske družbe pokojne mame, včasih so se dobivali v njeni kleti.

Bila je glavna za horoskopske čarte in jyotish astrologijo, znanec ji je pa rihtal razsvetljena vegi dopolnila k hrani in tablete za astralno nesmrtnost, ful drage, uvožene iz Švice. Guru Maharishi, tisti od Beatlov, ja, je bil še živ. Mama je šla celo k njemu nekajkrat na tečaj za učitelja transcendentalne meditacije, enkrat sem ga imel priložnost celo sam srečat, takrat še dovzeten za njegove hinduistične ideje o svetovnem miru, ljubezni in globalni nirvani. Tudi zato, ker je zame plačevala mama in se mi je tiste čase posledično zdel ta hipijaški liberalni socializem najbolj logična stvar na svetu.

Maharishi mi je celo položil roko na glavo. V četrtem gimnazije sem bil potem še ves september totalno poduhovljen in glavni na šoli, in to na skrivaj! Na noter sem vedel, da sem glavni. Kje si zdaj, Meta Jerman, ki si mi bila tako všeč na Prežihu in me nisi jebala, da ti zdaj razkažem svoj zen? Danes vem, da bi mi ga s smučkami poteptala, če bi se res prikazala…

Enkrat je imela ta mamina meditantska družba skupni session preko telefona in jim je vsem zaupal skrivnost letenja. Ker so tisoč dvesto švicarjev po glavi nakazali vnaprej, je bila linija za tiste čase odlična. (Skypa še ni bilo, te tehnične inovacije Maharishiju ni uspelo unovčiti.) Tisto prvo uro sicer ni nikomur uspelo poleteti, menda zato, ker je bil strop prenizek. Naslednjega dne so se pa štirje oglasili, da je doma lažje, ker je mir in ni nikogar zraven. Po meter v višino jim je ratalo, so poročali, vsak iz svoje privat letalnice.

Mama je bila tako zadovoljna, da mu je še leta kasneje, ko je podlegla letom in demenci, vsakih nekaj mesecev z zaprtega oddelka nakazovala po par jurjev švicarjev v Indijo. Za menihe v neki tibetanski vasi, ki se zberejo en dan na sakralnih kamnih tisočletnega svetišča, device v krogu pojejo, dišeče palčke zakurijo in se za roke primejo… Globoko vdihnejo, oči zaprejo in se pripravijo na zategnjeno pevsko molitev, ki bo segla ne le do neba, ampak direkt do poljanske bolnišnice.

Najmlajši potem pregleda vplačila preko ProKlika. Če je vse v redu, dvigne palec in odjekne pesem. Za vsakega posebej zapojejo po pet minut in pošljejo prana energijo čez Himalajo in oceane naravnost v Ljubljano. Soba se od energije kar trese tisti trenutek, mi je skozi meglico tablet zatrjevala mama.

Zelo slabo vest sem imel, ko sem z dohtarjevimi pooblastili na banki prepovedal nadaljnja izplačila. Izgubljen v življenju pač nisem imel posluha za tisto nekaj več, kar skriva in po čemer hrepeni človeška eksistenca.

Nazaj k znancu. Ta robot sploh ni prvi na Marsu, reče. Seveda ne, že leta 2003 so poslali gor dva roverja, ampak ta je prvi, ki tvita, obrnem malo na šalo, sluteč, kaj še pride. Seveda, Američani so že gor, pa ne zaradi kokakole, to ni več hec. Vojska je gor, natančno nihče ne ve, kaj nameravajo, ampak možnosti so ogromne. Že najmanjši vpliv lahko podre vesoljsko ravnotežje, tam veljajo drugačni zakoni.

Prepira je bilo takoj konec, vklopil sem model preživetja in samo še prikimaval. On pa je nadaljeval z lego planetov in kako se lahko premakne Mars, da se podrejo vse dosedanje in prihodnje horoskop karte in da je vse to že Nostradamus napovedal.

Potem sva si dala roko, on je šel redčit razredčeno vodo, jaz pa butat glavo v steno, zakaj ne grem še jaz. Tržišče pač imamo.