Kot dodajajo številni hmeljarji, ki so v Braslovčah tradicionalno obeležili že 50. dan hmeljarjev, pa tisti znani pregovor, da avgust hmelj da ali pa ga vzame, še kako drži. A po prvih rezultatih vzorčenj, ki jih opravljata žalski Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo ter celjski kmetijsko gozdarski zavod, predvidevajo, da bo savinjski golding, ki dozori prvi, zrel konec prihodnjega tedna, ko bi ga lahko ponekod že začeli tudi obirati.
Vse več namakajo, da rešijo pridelek
"Letošnje rasne razmere so zaznamovala velika temperaturna nihanja, pa tudi pomanjkanje padavin. Tudi toča letos ni obšla nasadov hmelja tako v Savinjski dolini kot tudi na Koroškem. Vse to pa se seveda odraža tako na rasti kot razvoju hmelja. V večini hmeljišč je hmelj sicer prišel do vrha žičnic, a se tam, kjer nimajo namakalnih naprav, ni razrasel v takšni meri, kot bi se lahko. Rastline so ostale ozke, ponekod tudi smrekaste," pravi Friškovčeva. Sicer pa so hmeljarji sušnih obdobij vajeni, zato so v zadnjih letih s kapljičnim namakalnim sistemom, ki jim omogoča stabilen in kakovostnejši pridelek, opremili že okoli 500 hektarov hmeljišč. Nekateri pa kljub temu obupujejo, saj je po podatkih registra kmetijskih gospodarstev letos v obdelavi 250 hektarov manj hmeljišč kot lani, prav tako je manj tudi hmeljarjev. "Lani je 145 hmeljarjev obdelovalo še 1402 hektara hmeljišč, letos pa jih 138 obdeluje le še 1159 hektarov, od tega je rodnih nasadov 1100 hektarov," pove Friškovčeva.
Pogodba še ne pomeni nič
Tudi Boštjan Škrabar iz Šempetra v Savinjski dolini, eden mlajših hmeljarjev, ki je še pred leti vso prihodnost videl le v hmelju, pravi, da so časi danes povsem drugačni in je tudi prihodnost precej nejasna. "Zaradi slabe prodaje in drugih okoliščin imamo letos kar 40 odstotkov manj hmeljišč. Od vsega 22 hektarov nasadov žičnic pa je le 12 hektarov rodnih," pravi. Dodaja, da se je zato preusmeril še v vzrejo pitancev, ki jih je trenutno v njegovem hlevu 50 glav. "Za prodajo hmelja sem vselej imel pogodbe, a dejansko tudi ta kos papirja ne pomeni nič, saj največji trgovec denarja za hmelj nima. Tako večino skompenziramo za nabavo repromateriala in podobno, a kljub vsemu denar seveda potrebuješ tudi za druge stvari in plačilo delavcev," pravi Škrabar. Medtem ko je v mnogih hmeljiščih še pred desetletji ravno v tem času postajalo zelo živahno in so se družine na račun obiralcev in obiralk, ki so prihajali od vsepovsod, zelo povečale, je danes vse manj tistih, ki si od obiranja hmelja obetajo lep zaslužek. "Včasih smo najeli nekaj deset, danes pa le še sedem obiralcev. To so ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki prihajajo vsako leto, in so, ker so dela vajeni, nepogrešljivi," še pove Škrabar.
