Zmagala je Li Xiaoxia. Suvereno. Ne glede na to, da je italijanska sodnica Ding Ning trikrat zatežila zaradi prenizko vržene žogice pri servisu, kar jo je na koncu, ko je Ding Ning poskusila svoj specialni servis, ki ga menda uporablja samo takrat, ko ji prede najtrša, redko pa proti rojakinjam, kajti te to njeno ukano že poznajo, spravilo na rob solz. In nemara je ravno to pozitivnost olimpijskih iger. Brez njih bi številni manj spektakularni športi bržkone kar propadli. Ker ne budijo huliganskih emocij in so zato manj komercialni. A preko teh športov dobiš priložnost, da te osupne še kaj drugega od Messija oziroma nogometa, ki, kot vemo, olimpijskih iger sploh ne potrebuje, ker je samozadosten. Igre ti omogočajo, da se soočiš s športi, ki nase ne vežejo navijanja, huliganizma in spektakla, ampak v njih zreš zunaj navijaških emocij. Zgolj skozi čudenje veščini. Telovadke denimo. So seznanitev s tem, da se šport ne dogaja samo v okviru 100 milijonov evrov vrednih pogodb, ampak da si številni ljudje z vso strastjo ter energijo prizadevajo izpiliti neko svoje znanje do vrhunstva za bistveno manjšo nagrajenost. A zakaj bi to športništvo sploh bilo pomembno?
Predvsem zaradi koncentracije. Če šport oziroma telesna kultura človeku kakor koli zares koristi, potem mu koristi v smislu koncentracije. V smislu pridobitve sposobnosti za fokusiranje na nekaj, sposobnost osredotočenja na izvedbo nečesa, kar je pa dandanes vse večji problem. Kajti zahodna civilizacija oziroma kapitalizem poskuša svoje odjemalce prepričati o povsem nečem drugem. O tem, da je lahko vsakdo prvak po hitrem kurzu. V treh tednih. In da mu za to niti ni treba vložiti prevelikega napora. Da se čevelj lahko obuje brez muje. Da se v vsakomer skriva genialec, samo po pravi piluli mora poseči. Na tak način je revija športništva, kar olimpijske igre so, koristna seznanitev z neko drugo realnostjo.
