V New Yorku rojeni atlet, ki tekmuje pod zastavo Dominikanske republike, je bil zelo navezan na babico. Ta ga je skupaj z mamo in teto vzgajala, ko se je v otroštvu precej selil po ZDA. Najdlje je odraščal v San Diegu v Kaliforniji. V Dominikanski republiki ni nikoli živel, tam je bil nekajkrat le na počitnicah, a se je odločil za nastopanje v dresu karibske države, ker je to domovina obeh staršev. "Mama me ni amerikanizirala, ampak smo doma ohranjali dominikansko kulturo," je razložil, zakaj ne teče v dresu reprezentance ZDA. Pri tem je imela velik vpliv prav babica. Kljub temu je njegov prvi jezik angleščina, saj pravi, da špansko ne govori povsem tekoče: "V San Diegu sem se družil predvsem z afriškimi Američani, zato sem vseskozi govoril angleško. Moji vrstniki niti niso vedeli, kje je Dominikanska republika, zato sem jim navadno rekel le, da sem latino, saj se mi ni ljubilo vedno znova pojasnjevati, kje je Dominikanska republika. Mama in babica sta z menoj govorili špansko, jaz pa sem jima običajno odgovarjal po angleško. Tako se je španski jezik malo porazgubil in sem ga moral obnoviti v srednji šoli."

Prvi šport, ki se ga je oprijel, je bil bejzbol, s katerim se je resno ukvarjal. Na atletsko stezo ga je pripeljalo naključje, ki se je sprva zdelo nesrečno, kasneje pa postalo srečno. V srednji šoli mu je prijatelj pokazal nekaj rokoborskih prijemov. Ker si je pri tem zlomil zapestje, se ni uvrstil v bejzbolsko moštvo. Eden od atletskih trenerjev mu je predlagal, naj se preizkusi v teku, v katerem ga poškodba zapestja ne bo ovirala. Poskusil je, odrezal pa se je slabo. V teku na sto metrov je s časom 13,01 zasedel zadnje mesto. Ker ga je prehitelo tudi eno od deklet, je bil tarča številnih zbadljivk. Na tej točki je na dan prišla značajska lastnost, ki mu je v prihodnje pomagala prodreti med atletske zvezdnike: "Vsi so se mi smejali, kar pa me je le spodbudilo. A prav zaradi tega sem nadaljeval treninge. Kadar mi je kdo rekel, da nečesa ne morem doseči, sem mu skušal dokazati nasprotno. To, da mi je šlo na začetku slabo, je eden od razlogov, da sem zdaj eden najboljših tekačev na svetu. Če bi se odrezal bolje, bi se verjetno vrnil k bejzbolu. Ta zgodba potrjuje, da se vse zgodi z razlogom."

Superman ali Superfelix, kot mu pravijo, je prvi vrhunec dosegel v Atenah leta 2004. Takrat je bil daleč najboljši v teku na 400 metrov z ovirami. Nizal je najboljše čase in postavljal rekorde v zaporednih zmagah (med letoma 2001 in 2004 jih je dosegel 34). Dvakrat je bil svetovni prvak (leta 2001 in 2003) in enkrat podprvak (2007).

"Veliko težje je ostati na vrhu kot ga napadati. Pri tem sem imel močnega aduta, pomagala mi je tudi diploma iz psihologije. Ko sem bil na vrhu, sem moral spremeniti miselnost. Prej so motivacijo predstavljali tekmovalci, ki sem jih lovil, nato sem lovil samega sebe. Drugi so skušali ujeti moj čas 47,2, a niso vedeli, da se jaz približujem naslednji meji, in sicer 47 sekundam ter eni desetinki," je pojasnil.

V zadnjih letih ni dosegal nekdanje slave. Imel je težave, tudi s poškodbami. V Londonu je spet nabrusil pete in ugnal vso konkurenco, čeprav ni sodil med favorite. "Ker sem v zadnjih letih doživel precej razočaranj, sem se spraševal in dvomil, ali mi lahko še enkrat uspe. Toda če si dominanten toliko časa, kot sem bil jaz, samozavest ostane v tebi," je dejal najstarejši zmagovalec olimpijskega teka na 400 metrov z ovirami.