Pa ne bi smelo biti tako: jezero z okolico je naravni zaklad kot malo takih. Življenje v vodi in ptice ob njej, slikovit kanjon Zarice, skriti kotički in poleti tudi čolnarjenje, kopanje, celo jadranje - vse to ponuja ta zelena naravna oaza med Kranjem in Ljubljano. Ko so v Centru za trajnostni razvoj podeželja izpeljali projekt opazovalne poti za ptice, so bili mnogi prepričani o razcvetu turizma. "Zadeva je stala 100.000 evrov, a največ smo plačali za študije. Koliko je zdaj obiskovalcev, ne ve nihče, niti mi ne. Sprehajalne poti še ni, dokončno naj bi jo uredili letos, žal pa je podrta tudi ena od opazovalnic za ptice zaradi objestnosti," je nizal rezultate projekta Rok Brankovič iz omenjene ustanove. Žalostno, a resnično: namesto trum opazovalcev ptic je ostalo vse na pol poti, nedorečeno. V šenčurski občini skrbijo za vzdrževanje, očistijo sprehajalno pot, kaj več pa ta projekt žal ni prinesel.

Če je opazovanje ptic v Evropi in svetu res donosna tržna niša turizma, potem je Trbojsko jezero izgubljena priložnost. Tujcev tako rekoč ni, domači obiskovalci pa najraje pridejo posedet k brunarici Kriva ščuka, kjer so kulinarična posebnost ocvrte ribe. Pa ne iz Trbojskega jezera, pripeljejo jih od drugod, iz ribogojnice. Ribiška družina Kranj se bori, da bi zopet za goste odprli še drugo ribiško kočo na Bregu ob Savi, a postopki se vlečejo že leta in tako svetla izjema ob celotnem jezeru ostaja podjetnik iz Trboj Rok Rotar s Čolnarno. "Res ni bilo lahko začeti, zdaj pa iz leta v leto napredujemo. Vse več obiskovalcev je iz Ljubljane, pridejo se tudi kopat, imamo različne tečaje, kot je jadranje za otroke, malo športa, pri nas se da poležati na jezerski obali, čolnariti…" niza Rotar ponudbo, ki bi je zanesljivo moralo biti več. Da bi se iz Kranja skozi slikoviti kanjon Zarice odpeljali do Mavčič, ni možno. Tako gostinstvo drži pokonci ribiška brunarica in gostinec, ki odkrito pove: "Veliko je bilo obljub in zamisli, ko pa greš vprašat kaj konkretnega, je največ - papirnatih in drugih ovir."

Krajinsko zasnovo in ureditev Trbojskega jezera so že leta 2005 izdelali študentje krajinske arhitekture v okviru posebnega naročila Gorenjske razvojne agencije. A študij, projektov, zamisli in kar je še podobne papirnate in idejne podlage navadno ne zmanjka, sprehajalna pot ob celotnem jezeru pa je do zdaj ostala pretežka naloga.

Obisk sosednje Koroške nas prepriča, kako so Avstrijci znali ponuditi vsak bajer in kako so pri tem pazili na svojo naravo. Kolesarske in sprehajalne poti, možnost kopanja in sploh vodnih športov gredo zraven. Trbojsko jezero pa niha med ocvrtimi ribami in pogledom na pravo naravno ptičjo posebnost - velikega žagarja kot krasno in redko ptico. Projekt čezmejnega sodelovanja je uspel, a nadaljevanja preprosto ni bilo. K jezeru se odpravijo učenci bližnjih šol, ljubitelji ptic, posamezni lastniki čolnov, ribiči.

Kranjska in šenčurska občina, kamor jezero geografsko sodi, nista nikdar do zdaj konkretno spodbudili razvoja turizma, še manj za to namenili omembe vredna proračunska sredstva. Zato danes jezero z okolico ni postalo pomembna točka za domače in tuje opazovalce ptic, zato so gostinci prej redkost kot znak dobre ponudbe. Pa je zaledje kar zajetno, v bližini je vendarle 300.000 prebivalcev, ki bi Trbojsko jezero zagotovo vzeli za svoje, če bi jim ga kdo ponudil.