Janez Mravlje

Barje že vrsto let ne predstavlja več krajine, ki smo jo poznali domačini, še manj tujci ali drugi prebivalci Slovenije. Skoraj ni več šote, gozdičev brez in starih vrb. Vse je prepredeno z žicami (električnimi pastirji) in jarki. Vedno več je ograjenih plantaž ameriških borovnic in ogromnih površin koruze. Stalnica so le vsakoletne poplave.

Z barjansko problematiko se poleg kmetijskega in okoljskega ministrstva ukvarjajo tudi razne organizacije. Vsak se po svoje trudi, da bi Barje ohranili približno tako, kot je nekoč bilo. Na videz so vsi ukrepi nujni, vendar posebnega uspeha ne bo. Ni usklajenih akcij in vsak zadevo vidi v drugačni luči, kot je njemu v prid. Prevladujejo osebni interesi.

Nekdaj so kmetje obdelovali le nekoliko bolj dvignjene dele Barja in tiste predele, ki nikdar niso bili dlje časa izpostavljeni poplavam. Predel med potokom Iščico in cesto v Podpeč, do osamelca Veliki vrh in na sever do proge Ljubljana-Trst so približno pred tridesetimi leti meliorirali. Zanesljivo lahko trdim, da je bilo to posilstvo narave. Ob tem so posekali skoraj vse drevje in grmičevje, izruvali so tudi štore in korenine. Območje doslej ni bilo nikoli poplavljeno, zato so nekdaj mali kmetje tukaj pridelovali vse mogoče poljščine. Dandanes bi bil tu lahko eden od zelenjavnih vrtov Ljubljane. Po tem posegu je LD Brezovica navezala stik s takratnim lastnikom Ljubljanskih mlekarn, da bi skupno zasadili nekaj pasov grmovja in tako ponudili vsaj nekaj kritja divjim živalim, ki so tu živele. Do uresničitve ni prišlo in sedaj je ta del Barja videti kot Trzinsko polje.

Trpljenje živali

Nekaj podobnega se že nekaj let dogaja na območju med Notranjimi Goricami in Blatno Brezovico. Začelo se je s pašo goveje živine, ki ne vidi hleva dvanajst mesecev na leto (niti ene ure na dan). Dandanašnja govedoreja tukaj je takšna, da so živali poleti čez dan izpostavljene neznosni vročini in mrčesu, pozimi pa tudi takšnim razmeram, kakršne so bile lani (hud mraz, sneg in poplave). Črede sicer lastniki prestavljajo, vendar ostajajo žice (električni pastirji) na starih pašnih mestih. Dogaja se celo, da prazni pašniki ostajajo priključeni na vir električne energije. Za povrh vsega nekateri rejci neuporabne akumulatorje pustijo kar na mestih, kjer so odpovedali. V vsakem primeru ubogo govedo nikakor ni prilagojeno na take razmere (predlagam križanje med bizonom in vodnim bivolom!).

Apetiti po pašnih (ali njivskih) površinah so na Ljubljanskem barju tolikšni, da izginjajo še zadnji ostanki grmičastih zaplat. Divjad in preostale male živali ostajajo brez kritja. Kmetje, ki obvladujejo Barje, dobro vedo, da je to močno poplavljeno vsaj dvakrat na leto, vendar kljub temu vztrajajo z njivami koruze prav v osrčju poplav. Na njivah je pred časom ostalo na vagone plesnive koruze. Zadnja leta se tu opazno niža številnost srnjadi, poljskih zajcev, fazanov, škurhov, koscev in še nešteto drugih ptic, ki nimajo več kje gnezditi. Vse poseke grmišč in drevja kmetje upravičujejo s tem, da jim drevje in grmovje ter senca tovrstne rasti odškrtne del subvencij.

Včasih je podeželje lepo delovalo tudi brez takšnih pametnjakovičev. Cele vasi so se preživljale zgolj s kmetijstvom. Lovcev ni nihče silil, koliko divjadi morajo "odvzeti" iz lovišča, sami smo si prilagajali zmerne načrte odstrela. Če bi pred sto leti lovili neodgovorno in brez kmečke pameti, sedaj na Barju ne bi bilo nobene divjadi več.

Na primeru srnjadi naj pojasnimo opazko, da nekdo sili lovce v večji odstrel, kot bi si ga sami postavili. Vsiljeni načrti odstrela za več let vnaprej so neživljenjski. Tudi posamezni lovci pretiravajo pri oceni številnosti divjadi, zato so načrti odstrela previsoki. Apetiti po trofejah so še veliki in ker je lov na srnjaka v začetku lovne sezone, jih seveda hitro odstrelijo. Nato v majhnem zamiku polegajo srne. Takoj zatem se začne košnja. Visoko zmogljivi traktorji z rotacijskimi kosilnicami takrat pomorijo vse živo. Kar še ostane, nato ogroža promet, lisice in v zadnjem času šakali. Vrh vsega lahko mladiče ujame še poplava. Pamet nam pravi, da pustimo to, kar je še ostalo. Ker nam zakon in načrt odstrela velevata, da moramo odstreliti enako število ženskih osebkov kot moških (drugače sledi kazen), smo danes tam, kjer smo! Očitno to ustreza le posameznikom.

Vem, da se bo ob mojem pisanju marsikdo čutil prizadet. Pričakujem tudi vik in krik v zvezi s škodo od divjih prašičev, jelenjadi in medvedov na koruzi. Nihče se ne vpraša zakaj, čeprav je odgovor na dlani. Nekdaj so na teh površinah uspevali krompir, ajda, repa, vse vrste žit, buče in še marsikaj. Kaj je dandanes? Eno samo "morje" koruze, ki gre v slast predvsem omenjenim trem velikim vrstam divjih živali. Seveda je najhujše takrat, ko gozd ne obrodi. Zaradi koruznega hrošča se je sicer začelo kolobariti in zopet sta se pojavila pšenica in oves. Zaradi monokulture in uporabljenih pesticidov je z Barja za vedno izginila poljska jerebica. Zadnje kmete na Barju je pokvarila "subvencija" in nazori administrativnih teoretikov, ki očitno vidijo podeželje zgolj skozi pisarniško ali avtomobilsko steklo. Podobno kot glavni načrtovalci odstrela divjadi prek svojih računalnikov. Seveda so med kmetovalci tudi izjeme, ki se stanja zavedajo in postopajo odgovorno, ozaveščeno. Vrh vsega takšni razumniki nikoli ne sitnarijo, čeprav denimo srnjad prezimuje na njihovih njivah in se celo hrani s komaj ozelenelo pšenico.

Poleg že naštetih dejavnikov so za zmanjševanje števila divjadi vsaj še trije vzroki. Barje je postalo zaprto območje, prepredeno z vsemogočimi ovirami. Na vzhodu in na zahodu se vasi že povezujejo z mestnim robom (Ljubljana, Vrhnika), na severu je avtocesta. Proti jugu je pretok mogoč, vendar so prehranske možnosti veliko slabše, zaradi nasilno presekanih ustaljenih selitvenih poti pa je genetska pestrost čedalje slabša. Divjad je marsikje ujeta v zaprtih otokih.

Kolone pasjih prijateljev

Ob prvih lepih spomladanskih dneh poljske poti oživijo. Število sprehajalcev, ki skrbijo za svoje zdravje, se neprestano povečuje. Povečuje se tudi število njihovih pasjih ljubljenčkov. Ti niso niti približno tako vodljivi, kot so lovski psi. Slednji brez vseh potrebnih preizkušenj skoraj ne smejo stopiti v lovišče.

Modnih nelovskih psov je tudi neprimerno več kot lovskih. V naselju, kjer živim, je bilo včasih morda le pet do šest psov. Sedaj jih je več kot 30. Ko se začne gobarska in sezona kostanjev, vdre vsa ta množica rekreativcev tudi v gozd. In to vsak dan, ne glede na vreme. Intenzivnejši lov lovci opravljamo le zadnje tri mesece v letu, v glavnem ob nedeljah.

Ornitologi so tudi svoje vrste tiči. Strašno modno je polemizirati o sivih vranah in kormoranih. Te ptice so pametne in previdne in nikakor niso ogrožene! Tako kot podgane jih je skoraj nemogoče iztrebiti. Po drugi strani pa lovci nikoli nismo pretirano posegali v populacijo goloba grivarja niti sloke (velikega kljunača), a so ju trajno zavarovali, da jih ne bi streljali. Okolja zanje niso zavarovali. V drugih srednjeevropskih državah in sosednjem Balkanu te selivke še vedno lovijo. Ornitologov očitno ne zanima kaj preveč, kdo je potacal ali pokosil velikega škurha in kosca, kdo je odgnal gozdnega jereba in velikega petelina, zakaj skoraj ni več nekoč tako številne kmečke lastovke, postovke in še nešteto drugih ptic. Vzrok je v okoljskih spremembah, ki jih ne rešujejo, ne v puški!

Dokler je obratovala še vrhniška usnjarna, je bila v glavnem ta kriva za slabše število rib v Ljubljanici. Po prepričanju ribičev jih je dandanes, ko ne deluje več, še manj! Vse kemikalije s polj, obstoječi kemični obrati z borovniške strani in druge odplake se še vedno iztekajo v Ljubljanico. Čeprav je že skoraj pri vsaki hiši zabojnik za gospodinjske odpadke, na vasi pa več centrov za ločevanje odpadkov, se nekateri občani še vedno vedejo popolnoma nedopustno. Ne pomaga niti brezplačen kosovni odvoz.

Že nekaj dni po vsakoletni čistilni akciji se po barju pojavljajo odvržene plastične vrečke z gospodinjskimi odpadki, jogiji, novembra odsluženi avtomobilski plašči, karoserije, gradbeni odpadki, ki jih vozijo kar s kombiji in tako dalje. Menim, da tisti, ki to vsako leto čistimo, tega ne počnemo.

Ko se spomnimo še komunalnih odpadkov ob Cesti dveh cesarjev in divjih odlagališč, ugotovimo, da je Krajinski park Ljubljansko barje še vedno ena sama velika greznica. Očitno si ne zasluži niti nadzora vozil na začetkih poti na barje. Krajinski park je farsa za neuke in lagodna služba za nekatere posameznike.