Delo poteka brez prašnih gradbenih del, prostori so lahko v uporabi, uporabnikov ni treba seliti, garancija za nanos je 15 let, vendar pa tako sanirani objekti po 18 letih ne kažejo nikakršnih sprememb. Ponudbo smo oddali tako na OI kot na ministrstvo za zdravje. Rešitev ni bila sprejeta, vendar ni bilo nobene druge ponudbe, ki bi bila bodisi učinkovitejša ali cenejša.
Vrednost del je znašala nekaj čez milijon evrov, skupaj z zamenjavo neustreznih grelnikov vode v strojnici bi lahko vsa investicija narasla na okoli 1,5 milijona evrov, kar je veliko manj, kot je znašala višina garancije v rokah naročnika. Danes so stroški ukvarjanja s tem problemom že blizu te vsote za kakovostno sanacijo, stanje vodovoda pa je vedno slabše, obeti niso dobri.
Konkretni krivec za takšno stanje je po eni strani projektant, ki instalacije ni primerno projektiral, po drugi strani pa naročnik, ministrstvo, ki ni pravočasno in racionalno ukrepalo. In kot je v naši deželi navada, ne bo ne prvi ne drugi odgovarjal in nič plačal, mi davkoplačevalci bomo pa donirali okoli dva milijona evrov za njihovo neodgovorno ravnanje, pa še posredno dva milijona, ki bosta šla iz bančne garancije SCT v skupni javni dolg.
Bojko Jerman, Dol pri Ljubljani
