To so težke besede. Če bi bile izrečene s primerno odgovornostjo, bi lahko bile velike besede. Usoda naroda je na kocki, najde se voditelj, ki zbere pogum in ima vizijo, in opozori na usodnost trenutka in bridko preprostost izbire: ali si bomo sami volili vero in postave ali pa bomo pod svetlim soncem živeli sužne dnove. Ljudstvo ga molče posluša, ne zapusti nobeden ga v tej sili in s skupnimi močmi krenejo proti grozečemu sovragu.
Ampak naš voditelj je kar sam pokvaril epski učinek svojih besedi. Slovenija ni trdnjava, zidana na skalo sivo, ki jo oblegajo sovražniki. Ne, tam zunaj, okrog nas, so prijatelji, naši "prijatelji iz Evrope", ki "nas" sprašujejo, kako je mogoče, da smo prišli v tak nezavidljiv položaj.
Kdo je ta množinski osebek, ki ima zvedave prijatelje iz Evrope? In če že ima tam zunaj prijatelje, od kod in čemu ta mentaliteta obleganega? "Gledajo nas od zunaj," pravi naš voditelj, in nas ne razumejo. Ta pogled od zunaj ni sovražni pogled. Sovražniki morajo biti med nami. Kajti če je na kocki naša suverenost, naš obstoj kot obstoj samostojnega naroda, naša usoda, nas mora nekdo zelo hudo ogrožati. In če nekdo ogroža samo našo nacionalno eksistenco, je seveda naš sovražnik. Le kdo bi to utegnil biti?
Ključa ni treba iskati, ker nam je ponujen. Če nas "gledajo od zunaj in nas sprašujejo, kako je mogoče, da ni zavedanja in sposobnosti sodelovanja", je naš usodni problem odsotnost "zavedanja in sposobnosti sodelovanja", naši sovražniki pa tisti, ki nimajo "zavedanja in sposobnosti sodelovanja". S kom? S tisto skrivnostno prvo osebo množine.
Namesto budnice imamo tako pred sabo še eno v dolgi vrsti groženj, ki jih naš voditelj naslavlja na tiste med nami, ki si z njim ne delimo "zavedanja" in nimamo "sposobnosti sodelovanja" z njim. Težke besede so lahkotna grožnja, ki iz političnih nasprotnikov - in ne le nasprotnikov, tudi politično nevtralnih - dela eksistenčne sovražnike naroda.
Govoriti o koncu suverenosti namreč je grožnja. Govoričiti o tem, da se bomo jeseni "odločali, ali bo Slovenija še naprej ostala suverena država", je neodgovorna grožnja. Toliko bolj neodgovorna, ker si jo privošči človek, ki bi vsaj po službeni dolžnosti moral biti odgovoren. Kaj bomo imeli referendum o suverenosti? Nič ne vem o tem. Vem le, da premier nima nobenih - prav nobenih - pooblastil za odločanje o suverenosti države. Kot prvi minister je prvi med tistimi, ki naj bi služili ljudstvu, ki je nosilec suverenosti. Tudi če ne služi ljudstvu, še vedno nima pravice odločati o suverenosti. Tudi če bi pripravljal državni prevrat, kar je skrajno resna zadeva, to še vedno ne bi bila nujno odpoved suverenosti. Odpoved suverenosti namreč ni le uzurpacija, je uničenje države. Ali nam torej premier grozi z uničenjem države?
Tem grožnjam ne vzame teže retorični preobrat, ki namesto nedefinirane prve osebe množine vpelje "Slovence". Pa še tu se premier ne more povsem odpovedati tisti prvi osebi množine, ki ni enaka "Slovencem". Spomnimo se poročila: "Po njegovih besedah bomo odločali o tem, ali bomo Slovenci sami določali svojo usodo ali pa bodo vsaj del te usode določali drugi." Če našega voditelja beremo dobesedno, če njegove besede jemljemo resno, ne bomo Slovenci odločali o tem, o čemer bomo odločali Slovenci. Kdo bo torej odločal o naši suverenosti?
Empirična ironija je v tem, da je naš premier sam postavil za eno osrednjih točk svoje politike ukrep, ki je zanikanje naše suverenosti. Kaj je namreč tako imenovano zlato fiskalno pravilo drugega kot odpoved suverenosti? To je ukrep, ki neizprosno odgovarja na retorično vprašanje, "ali bomo Slovenci sami določali svojo usodo ali pa bodo vsaj del te usode določali drugi". S posiljevanjem ustave s fiskalnim "pravilom", ki v ustavi kot vrhovnem zakonu suverene države nima kaj iskati, bodo več kot le "del" naše "usode" "določali drugi".
To je ena od zadev, o kateri "bomo" odločali jeseni. O njej "bomo" odločali po tujem diktatu. Če je komu do tega, lahko ta diktat imenuje dobrohoten nasvet "naših" "prijateljev iz Evrope" in nam dopoveduje ali si, če nič drugega, sam verjame, da je sprejetje takega ukrepa "nam" v dobro. "Nam" morda še, ne pa naši suverenosti. Razen če nas bo kdo prepričal, da je odpovedovanje naši suverenosti nam v dobro. Toda potem naj nam kako poosebljenje prve osebe množine ne grozi, da bomo v primeru, če ne bomo ravnali po njihovi volji, izgubili suverenost. Ali pa naj nam nalije čistega vina in pove, da v Evropi in po svetu zmagujejo sile, ki so močnejše od države, ki presegajo suverenost, in da se tudi Slovenija ne more izmakniti njihovemu diktatu. Voditelj, ki bi zbral tak pogum, bi ne mogel biti epski junak, lahko bi pa bil tragični: brez krivde kriv za izgubo suverenosti. A kaj, ko je naš voditelj slaba izbira za lik, ki bi bil brez krivde kriv.
Konec koncev pri teh grožnjah morda v resnici ne gre za suverenost. Kaj če je problem pretresljivo preprosto v tem, da naš voditelj slabo prenaša, kako ga večina gleda "od znotraj"? Kaj če ima več "prijateljev" "v Evropi" kot doma? Kaj če je to tako, ker nima "sposobnosti sodelovanja" s tistimi, ki nimajo njegovega "zavedanja"? Ker zna obvladovati slednike, tiste, ki to niso, pa prikazuje kot eksistenčne sovražnike naroda? Toda grožnja narodu niso njegovi domnevni eksistenčni sovražniki, pač pa politika, ki ne more brez njih, ki zna samo s sledniki. Zato je ugotovitev, da morda le ni ogrožena naša suverenost, lahko le slaba tolažba. Kaj če gre raje za grožnjo z uničenjem države - če ne bo "zavedanja in sposobnosti sodelovanja" z voditeljem, ki se je nekako dokopal na vrh eksekutive?
