Kitajci se še niso otepli senc prejšnjih režimov, ne cesarjevskih ne maoističnih, že so postavljeni pred novo dejstvo: gospodarska ekspanzija in neverjetna preobrazba, ki jih je iz zaostale države potegnila v eno najmočnejših gospodarskih in političnih sil na svetu, jim je z napredkom prinesla tudi precej škode, v prvi vrsti bivanjske.
Kitajske oblasti niti ne tajijo več svojim državljanom, v kako resni situaciji so se znašli zaradi onesnaženja. Pred kratkim so ob še vedno strogi internetni cenzuri dovolili celo spletno kampanjo okoljskih aktivistov. Kar se tiče onesnaževanja, nanje pritiskajo tudi druge države, pravzaprav ves svet. Kitajci se trudijo dodatno zavarovati okolje, zato so letošnjo pomlad sprejeli tako imenovana nacionalna pravila za kakovost zraka, ki k zmanjšanju škodljivih delcev in ozona pozivajo vsa veliko mesta na Kitajskem, od Pekinga do Chongpinga in Tianjina. Pred dvema letoma so denimo za obnovljive vire energij namenili kar petdeset milijard dolarjev.
Kitajska se kot država z milijardo in pol ljudmi sooča še z vrsto drugih bolj ali manj eksistenčnih problemov: s pomanjkanjem bivalnih površin v mestih, pomanjkanjem pitne vode, energije, zdrave hrane, razrašča se industrializacija, ne upoštevajo se človekove pravice, mediji so cenzurirani. Toda še vedno najhujši se zdi okoljski problem. A kaj, ko velika mesta živijo svoje življenje: osnovno gorivo je premog, ki ga uporabljajo tudi za pridobivanje elektrike ter kot dodatek pri sežiganju odpadkov. Obiskovalec Pekinga se ne more otresti občutka, da je za ukrepe prepozno in da poti nazaj ni. Kot v opomin človeštvu!
Balans v velemestu, natlačenem z betonskimi stolpnicami in številnimi avtocestami, verjetno še toliko bolj iščejo v duhovnem življenju; živeti po pravilih taoizma ali feng šuja ali thai chija ali vsega skupaj je pravzaprav nuja, ki pomaga preživeti. Živeti na šestih kvadratnih metrih, brez vode in elektrike, je tu še vedno najbolj običajna stvar. Šepajo sistemi šolstva in zdravstva, zdravstvenega zavarovanja ne poznajo. Dokler si zdrav in lahko delaš, še nekako gre, če moraš na operacijo in nimaš vsaj 800 evrov prihrankov, pozabi nanjo. Netransparenten je tudi monetarni sistem, vladata korupcija in kriminal, ljudje, še vedno obvladovani z enopartijskim sistemom, pa so čedalje bolj nezadovoljni. Kitajska se zdi vrelišče, ki bo že v bližnji prihodnosti sprožilo nove, neslutene tokove človeštva.
