Nogometni apartheid v Ljudskem vrtu

Španec Eduardo Naya ni mogel na stadion, ker je tujec

Niso bili samo slovenski ljubitelji nogometa, ki šport raje spremljajo iz udobja domačega kavča, prikrajšani za ogled veličastne zmage vijoličastih iz Maribora nad sarajevskimi Železničarji. Še hujša krivica s pridihom nogometnega apartheida je doletela Španca iz Asturije.

Eduardo Naya bo do junija 2013 na enoletni prostovoljski misiji pri Mariborski kolesarski mreži. Kot milijoni njegovih sonarodnjakov je nogometni navdušenec, a telekomunikacijski inženir do nadaljnjega pač ne bo mogel v živo spremljati tekem kluba Sporting Gijon, za katerega navija od malih nog.

Nogometni post je prekinila ponudba ogleda tekme, na kateri je brcala njegova začasna "domača" ekipa v Ljudskem vrtu, v superpokalnem derbiju Maribor - Olimpija. Užival je. Zato si je želel ogledati tudi sredino kvalifikacijsko tekmo za ligo prvakov, a mu je to preprečila nepričakovana ovira. "Dekle enega izmed naših sodelavcev je dobila vstopnice za tekmo Maribora proti Železničarju in povabila tudi mene. A me hkrati opozorila, da bi utegnil imeti težave pri vstopu, ker nisem Slovenec, saj so bile vstopnice za tuje državljane naprodaj izključno v Sarajevu," je Dnevniku razložil Naya. Nemogoče, se mu je zdelo; ni logike, da državljan združene Evrope ne bi mogel obiskati tekme tega evropskega tekmovanja. "Zato sem klical v Švico, na sedež Uefe. Ženska z vrha nogometne organizacije mi je rekla, da prvič sliši za tak zaplet in da to že ne more biti res."

Končno se je hotel še sam prepričati, ali si res ne bo smel ogledati tekme, in je stopil k blagajni na stadionu. "Blagajničarka mi je rekla: 'Oprostite, tujcem ne morem prodati vstopnice, temveč samo tistim s slovenskim uradnim dokumentom.' Očitno sem v Mariboru, vsaj kar zadeva nogomet, drugorazredni meščan," je otožen Naya.

In še pripomni: "Ko sem bil na tekmi z Olimpijo, me je presenetilo, koliko policistov je varovalo nogometno dogajanje. Neverjetno! Pri nas je policije na nogometnih tekmah občutno manj. Če bi posnemali slovenske običaje, bi tekmo Barcelone proti Madridu varovalo sto tisoč policistov."

Srečno, Mojca!

Zlata maturantka Mojca Kranjc si bo pot v prihodnost tlakovala v Abu Dabiju

Če bi se kdo v vladajoči slovenski eliti, denimo superminister Žiga Turk, sprenevedal glede dejstva, da najbolj pametne mlade glave v domovini nimajo prihodnosti, ga je treba opozoriti na 19-letno Mojco Krajnc iz Rač. Dekle, bivša dijakinja II. gimnazije Maribor, skupaj s sošolko Meno Lejko sodi v absolutno elito Evrope, saj sta na letošnji mednarodni maturi zbrali vseh 45 točk. Med 53.000 gimnazijci, ki so se šolali po tem programu, je to uspelo le še 123 vrstnikom. "Če bom le imela možnost, se v Slovenijo najverjetneje ne bom vrnila," napoveduje simpatična plavolaska.

Krajnčeva se avgusta odpravlja v Abu Dabi na newyorško univerzo NYU, kamor je bila sprejeta po temeljitem izbornem postopku. Med približno 16 tisoč kandidati so jih v prvi letnik študija sprejeli okoli 150. Izbrancem bosta univerza in šejk Khalif Bin Zajed plačala celoten štiriletni študij, vključno z nastanitvijo, prehrano in potnimi stroški. Takšnega luksuza ne ponuja nobena izmed univerz na stari celini, v Veliki Britaniji ali v ZDA, ki jih je Krajnčeva uvrstila v svoj ožji izbor.

Na njenem spisku želja ni bilo niti ene slovenske univerze. "Odkar sem se vpisala v program mednarodne mature, sem odpisala študij doma, saj je naš izobraževalni sistem pretog. Poleg tega si ne znam več predstavljati pouka v slovenščini, s slovenskimi učbeniki, ki so veliko slabši od angleških," ugotavlja. V Združenih arabskih emiratih bo študirala kemijo s poudarkom na farmaciji, saj si želi nekoč v prihodnosti odkrivati zdravila za ta čas še neozdravljive bolezni. Ne verjame, da bo ta cilj dosegla v Sloveniji. "Sicer še ne vem, kakšne poklicne možnosti se mi bodo odpirale. Vendar dvomim, da bom svoje aspiracije zmogla uresničiti doma. Bolj verjetno je, da bo to kje v tujini," domneva. Srečno, Mojca!

Klementine ne bo pozabil nikoli

A tudi ona bo težko pozabila na poslanca Boruta Ambrožiča

Za Klementino Jezeršek širša slovenska javnost doslej še ni slišala, tudi poslanec Pozitivne Slovenije Borut Ambrožič mlajši sprenevedavo trdi, da tega imena in priimka ne pozna. Zelo verjetno pa si Klementine nikoli več ne bo mogel izbrisati iz spomina. Po doslej nepojasnjenem spletu okoliščin, ki najbolj spominja na plagiatorstvo, se je namreč njeno diplomsko delo, ki ga je leta 2002 zagovarjala na ljubljanski Ekonomski fakulteti, skoraj v celoti znašlo v Ambrožičevem magistrskem delu. Domnevno je dobesedno prepisal kar 93,49 odstotka Klementinine diplome, ne da bi jo v magistrskem delu enkrat samkrat omenil. Zakaj ni prepisal še preostalih 6,51 odstotka, ni znano. Avtorica je nad poslančevim početjem ogorčena in že razmišlja o tem, da bi ga tožila zaradi kraje intelektualne lastnine. Ta očitno tehta veliko več, kot je doslej domnevala Klementina. Če bi namreč svoje diplomsko delo nekoliko dopolnila, bi lahko z njim magistrirala. Vsaj na mariborski Pravni fakulteti, kjer je to leta 2009 uspelo Ambrožiču.

Predsednikovo opozorilo

Predsednik nemške zdravniške zbornice odsvetoval obrezovanje otrok

Frank Ulrich Montgomery je prejšnji teden obelodanil odmevno svarilo. Predsednik nemške zdravniške zbornice je člane zbornice opozoril, naj do nadaljnjega ne obrezujejo otrok, v kolikor ne gre za medicinsko nujen poseg. Če bi se kdo od zdravnikov kljub temu odločil za ta poseg, se utegne zaradi nejasne pravne ureditve znajti v kazenskem postopku, je razložil.

Pravna praznina je posledica razsodbe deželnega sodišča v Kölnu, ki je obrezovanje otrok ovrednotilo kot telesno poškodbo. Stališče je utemeljilo s temeljno pravico otroka do nedotakljivosti telesa. Verska svoboda in pravica staršev do vzgoje svojih otrok nista bistveno okrnjeni, če z ritualno cirkumcizijo počakajo, dokler otrok sam ne odloči o tem, ali želi, da se na njem opravi takšen nepopravljiv kirurški poseg. Malo je verjetno, da je na to pravno stališče vplival urad slovenske varuhinje človekovih pravic, ki je že več mesecev pred omenjeno sodbo objavil mnenje, po katerem ima obrezovanje, ki ni zdravstveno indicirano, znake kaznivega dejanja, iz nemedicinskih razlogov pa je dopustno le z otrokovim soglasjem, torej praviloma po 15. letu starosti.

Judovska bolnišnica Berlin, ki ta obred izvaja že več kot 250 let, je sporočila, da do nadaljnjega ne bo izvajala verskih obrezovanj, čeprav talmud od pravovernih Judov terja takšen obred natanko osmi dan po otrokovem rojstvu. Ali je kateri izmed zdravnikov v minulem tednu preslišal nasvet predsednika zbornice, nemški mediji niso objavili.