V skupnem seštevku ga je sicer prehitel včeraj zelo razpoloženi Francoz Pierre Rolland, vendar pred Parizom bo v soboto še Brajkoviču na noge pisana ura resnice v Chartresu (53 kilometrov).

Brajko se je tudi zadnje kilometre klancev znova izognil neposrednemu obračunu z ramo ob rami z najbolj živahnimi v nebeški izvedbi in se tako izognil, da bi prezgodaj padel v krizo. Še preden sta Ivan Basso za Nibalija in Jelle Vanendert za Van den Broecka odprla teren za zaključni ognjemet, se je odločil za "ritem J. B.". Spotoma je ujel še poraženca tedna Cadela Evansa, medtem ko je črni dan preživljal Haimar Zubeldia. Tako ima Avstralec pred Slovencem še vedno le minuto in tri sekunde prednosti, Španec 49, mladi Francoz pa 42 sekund, kar obeta zanimivo soboto. Danes bo ubežnosprinterski dan, ko bi lahko priložnost dobila Kristijan Koren ali Borut Božič.

Potem ko so bila razmerja med velikimi zabetonirana že po kraljevski etapi, je bila v krogu po Pirenejih (3900 metrov klancev!) v ospredju želja po etapni zmagi. Mnogi (Vinokourov, Van den Broeck, možje Euskatela), predvsem pa Alejandro Valverde in Vincenzo Nibali, so bili trdno odločeni, da udarijo z vsemi topovi. Valverde je imel prednost, da je kot dvajseti že davno izpadel iz igre za visoko skupno uvrstitev in si je pot utiral med ubežniki. Nibali pa je s celotnim oktetom Liquigas, v kateri je Kristijan Koren znova opravil izjemno delo, poskušal držati glavnino na ulovljivi razdalji za ubežniki. A Alejandro Valverde, prvi mož ekipe Movistar, ki je na Touru doslej zaslužila najmanj, ni omagal. "To je največja zmaga v karieri," je v solzah veselja razlagal po sicer četrti zmagi na Touru, a prvi po dveletni pavzi zaradi sodelovanja z ginekologom Fuentesom. "Bilo je zelo težko tako dolgo vzdržati spredaj in prav to, da sem mislil na mojo ekipo in družino, mi je vlivalo dodatno moč. Doslej nismo imeli sreče in zato je zmaga še več vredna," je govoril Ale Valverde.

Valv se za zmago lahko zahvali predvsem zasanjanemu Wigginsu. V zadnjih kilometrih, ko je bil lov na etapno zmago še vedno odprt (razlika v cilju vsega 18 sekund), je Froome želel v napad, iskal dovoljenje, a s tem poniževal Wigginsa. Dal je preprosto vedeti, da je mnogo močnejši, kar je na klanec dokazoval vso dirko. Froome je nestrpno pogledoval za upehanim kapetanom, a z vajeti, verjetno tudi zaradi mrkih pogledov kapetana in ostrih ukazov iz spremljevalnega avtomobila, ni ušel. Ostal je podrejen in do konca izpeljal vlogo najboljšega vodonosca in rezalca vetra v zadnji dobi Toura. No, širok Wigginsov nasmeh je v cilju povedal več kot tisoč besed. "Tisti trenutek, ko sem se zapeljal v Peyresourde, me je prvič zaneslo v misel, da bom mogoče zmagal na Touru. Ko je Nibali zašel v težave, sem vedel, da je nevarnosti konec," si je oddahnil Bradley Wiggins in pojasnil razmerje pri dvojnem vodstvu, ki ga na Touru ni bilo že od devetdesetih let minulega stoletja. Ob tem je prevzel tudi odgovornost: "Chris je res želel po etapno zmago in dovolil sem mu, a očitno me ni razumel. Priznam, da sem bil v svojem svetu, zbran do konca, in nisem se dobro zavedal situacije."

Vincenzo Nibali je na koncu celo sam plačal največji davek v sekundah. Vendar Belgijec Jurgen Van den Broeck ga za zmagovalni oder ne ogroža. "Etapo smo bolj ali manj imeli v nogah in rokah ves dan, da Nibali zmaga, a se je izšlo, kot se je," je komentiral Kristijan Koren. "Nazadnje smo zadovoljni vsi. Tudi po krizi v sredo, moji prvi, sem se znova odlično počutil in opravil svoje delo do vznožja zadnjega vzpona najboljše," je pristavil Primorec tri dni pred Elizejskimi poljanami.