Po Agambenovem mnenju se torej K. ne nanaša na Kafko (kot je bilo po Maxu Brodu splošno sprejeto), marveč na kalumnia, obrekovanje ali, točneje, na lažnega obtoževalca, kalumniatorja, se pravi na samega protagonista, ki je z obrekovanjem sprožil proces proti samemu sebi. V romanu je tudi rečeno: "Sodišče te ne obsoja, ampak samo zbira obtožbe, ki si jih sam nalagaš."
Obrekovanje kot vir komike
Vsakdo sproži obrekovanje zoper samega sebe. To je Kafkovo izhodišče. Zato njegov svet tudi ne more biti tragičen, ampak je samo komičen: krivda ne obstaja ali, kot trdi Agamben, edina krivda je samoobrekovanje, ki je v tem, da se obtožuješ zaradi neobstoječe krivde, torej zaradi lastne nedolžnosti, kar je komična gesta par excellence.
Za obrekovanje gre namreč le tedaj, kadar je tožnik prepričan o nedolžnosti obtoženega, če torej obtožuje, ne da bi se dalo ugotoviti kakšno krivdo. V primeru samoobrekovanja je to prepričanje nujno in obenem nemogoče. Obtoženi, ki se sam obrekuje, dobro ve, da je nedolžen, toda ker se obtožuje, prav tako dobro ve, da je kriv obrekovanja, da torej zasluži njegovo znamenje, črko K. To je tipična kafkovska situacija, trdi Agamben.
Samoobrekovanje je del Kafkove strategije v njegovem nenehnem spopadanju z zakonom. To zastavlja predvsem vprašanje krivde, se pravi princip, po katerem ni kazni brez krivde. Toda pri Kafki sam sodni proces počasi postane obsodba, se pravi, da se ta princip preobrne: ni sodbe brez kazni, ker je vsa kazen v sodbi. V tem je, meni Agamben, bistrovidnost samoobrekovanja kot strategije, namreč da naredi obtožbo neaktivno. Edini način, da pred zakonom dokažeš svojo nedolžnost, bi bil torej ta, da se lažno obtožiš.
Od mučenja do prevare
Treba pa je razlikovati med samoobrekovanjem in priznanjem. Priznanje je že v rimskem pravu veljalo za neko vrsto samoobtožbe: "Kdor je priznal, je že obsojen." In Kafkova strategija je tudi poskus, da bi onemogočil - ne proces, ampak priznanje. Kafka nekje pravi: "Priznati svojo krivdo in lagati je eno in isto. Priznavamo tako, da lažemo."
V zgodovini je priznanje tesno povezano z mučenjem. V rimskem imperialnem obdobju je zlasti za delikte zoper oblast (zarota, izdaja) pa tudi za prešuštvo, magijo in nedovoljeno vedeževanje kazenski postopek vseboval mučenje obtoženca kot način "izvlečenja resnice" oziroma priznanja. Od tod izraz quaestio, ki v pravnih virih pomeni: mučenje je preiskava o resnici. V tem smislu je mučenje uporabljala inkvizicija.
Z razširitvijo prakse mučenja se je priznanje ponotranjilo, se pravi, da je iz resnice, ki jo je mučitelj s silo izvlekel iz obtoženca, postalo nekaj, kar subjekt spontano izrazi pod prisilo svoje vesti. Pravni viri navajajo primere, ko so ljudje priznavali, ne da bi bili obtoženi, pozneje pa so bili na procesu oproščeni. Ta tesna zveza med mučenjem in resnico je Kafko, meni Agamben, prav bolestno privlačila (nesporno v njegovi zgodbi Kazenska kolonija).
V tem duhu Agamben interpretira tudi parabolo o vratih Postave v Procesu. Vrata Postave so obtožba, prek katere je posameznik vpleten v zadevo. Zato je strategija Postave v tem, da obtoženega prepriča, da je obtožba (vrata) namenjena samo njemu, da sodišče od njega nekaj zahteva, da poteka neki proces, ki ga zadeva. V resnici pa ni nobene obtožbe in nobenega procesa, vsaj ne do trenutka, ko se ta, ki misli, da je obtožen, obtoži sam. To je smisel "prevare", za katero gre v paraboli. Le da problem ni v tem, kot misli K., kdo vara (vratar) in kdo je prevaran (podeželan), niti ne v tem, da sta vratarjevi trditvi ("zdaj ne moreš vstopiti" in "ta vrata so bila namenjena samo tebi") protislovni. Prava prevara je prav v obstoju vratarjev, varuhov Postave, ljudi (ali angelov: čuvanje vrat je v judovski tradiciji ena od nalog angelov) - od najnižjega funkcionarja do advokatov in glavnega sodnika - katerih namen je, da druge ljudi pripravijo do tega, da se sami obtožijo, in jih napotijo skozi vrata, ki ne vodijo nikamor drugam kot k procesu. Toda parabola vseeno vsebuje neki "nasvet": ta pa ni v preučevanju zakona, marveč v dolgem preučevanju njegovega varuha, ki se mu posveti podeželan, ko dolga leta čaka pred vrati Postave. In prav po zaslugi tega preučevanja je lahko podeželan - v nasprotju z Josefom K. - vse do konca živel zunaj procesa.
Zarisovanje in prečenje meja
Agamben pa tudi Kafkovega zemljemerca v Gradu interpretira s pomočjo starega Rima. V starem Rimu so bili zemljemerci, agrimensor, zelo pomembni, veljali so za iuris auctor, "ustvarjalce prava". S svojim instrumentom, gromo, neke vrste križem, so zarisovali ravne linije (rigores), s katerimi so izmerili teren in začrtali meje. Dve osnovni liniji, ki sta se pravokotno križali, sta bili kardo (začrtana od severa proti jugu) in decumanus (od vzhoda proti zahodu): ti liniji sta v zasnovi castrum ("utrjeni kraj" ali "grad") ustrezali glavnima ulicama, ob katerih so bile postavljene hiše (ali šotori v vojaškem taboru).
Leta 1848 so trije eminentni filologi in zgodovinarji prava, F. Blume, K. Lachmann in A. Rudorff, v Berlinu objavili prvo moderno izdajo del rimskih zemljemercev, Die Schriften der römischen Feldmesser. Knjiga je obsegala tudi prilogo z načrti zemljemercev, med katerimi je tudi risba castruma, ki je osupljivo podobna opisu gradu v Kafkovem romanu.
V jeziku zemljemercev K pomeni kardo, ki se tako imenuje, "ker se dviguje proti stožeru neba". Toda K. v Gradu se ne ukvarja toliko z zarisovanjem mej, kakor pa s tem, da postavlja pod vprašaj meje in pregrade, ki so postavljene med ljudmi in božjim. K. je novi zemljemerec, ki odpravlja meje, ki ločujejo visoko in nizko, grad in vas, tempelj in hišo, božansko in človeško.
