Bobby Womack je pristal na intervju v svoji bolniški sobi Encino medical centra v Los Angelesu, kar se sklada z udarci usode, ki jih je preživel. Pripovedoval je poln vneme, samozavesten in z glasom, ki bi ga človek poslušal v neskončnost. Womack je govoril, kot da bi bila to njegova poslednja spoved. To ni noben intervju, dobili smo se zato, da bi se vsi skupaj česa naučili iz življenja.

To je sicer obrabljena floskula, vendar vseeno. Kako se imate, gospod Womack?

"Za menoj so najhujše preizkušnje mojega življenja. Ne gre samo za operacijo prostate in črevesja. Pa tudi ne samo za že 50 let življenja, namenjenega glasbi. Ves čas se počutiš kot 28-letnik, v resnici pa si star že 68 let. V tej starosti nisi noben Mohamed Ali več. Pri meni so odkrili nevarne tumorje. En dan pred operacijo mi je zdravnik povedal, da so odkrili dvojno pljučnico, kar je - po pravici povedano - zvenelo grozljivo. Zdaj pa jaz pravim: sem obsojen na preživetje."

Ves čas ste živeli na robu preživetja. Prvi del svoje bolezni ste preživeli celo v družbi mamil.

"To drži. Po drugi strani sem bil ves čas ponosen na svojo glasbo, na svoj novi album pa še posebno, ker sem ga posnel s premislekom. Prej sem bil veliko skupaj z ljubitelji soula, kot sta Sly Stone in Billi Preston. Tedaj so bila mamila tesno povezana s poklicem. Veljala so za zabavo, razvedrilo. Potem sem videl, kako so moji prijatelji in kolegi drug za drugim umirali. In tedaj sem si prisegel: ‚Jaz sem soul survivor, nikoli več ne bom jemal mamil!‘ K meni so se vrnili nekdanji uspešni sodelavci, pevec, kitarist in skladatelji. Vsak pozna pesem Acros 11

th

street."

V 80. letih so skovali nekaj uspešnic, nato pa je sledila skladateljsko suša. Saj drži, kajne?

"Nato sta prišli dve desetletji, ko nisem bil za nobeno rabo. Kot da bi me trgovina z glasbo izločila. Potem me je doletelo tisto najboljše, kar se je lahko zgodilo - srečal sem Damona Alberna. Poleg njega sem srečal člane njegovega prejšnjega orkestra Blur in njegovo sedanjo skupino Gorillaz. Damon je že dolgo spremljal mojo glasbo. Po njegovi zaslugi sem odkril, da imam še neko ‚rezervo‘. Zaprosil me je, naj mu zapojem kakšno pesem o sebi. Kakor hitro sem bil nazaj v studiu, so me začeli preganjati negativne misli in dvomi, ki so me mučili že nekaj let. Skladal sem hitreje kot kdajkoli prej. Tako kot v časih, ko sem imel 16 let in sem napisal skladbo It’s all over now."

Slovita pesem

To je bila pesem, ki je z The Rolling Stones postala pravi svetovni hit, kajne?

"Bo že držalo, čeprav sem se tedaj prvič močno razjezil. Zakaj naj bi oni postali z mojo pesmijo slavni, jaz pa ne?"

Ali vam niso poslali čeka za 400.000 dolarjev?

"Prav, to je bilo v resnici veliko denarja. Toda meni ga je pripadalo veliko več. Moj mentor Sam Cooke me je tedaj poskušal prepričati, da ne bo škodovalo moji karieri, če bom skladal tudi za druge. Imel je prav. Midnight mover je postala uspešnica za Janis Joplin, za Wilsona Picketta in tudi za Aretho Franklin ter Chako Khan. Od vseh teh bi moral dobiti še kar nekaj čekov."

Na področju glasbe so se tedaj začeli divji časi. Sama Cooka je leta 1964 ustrelila upravnica hotela, v katerem naj bi bil s prostitutko. Ali se niste vi tri mesece kasneje poročili z njegovo vdovo?

"Že res, toda Samov zakon je bil v času umora že dolgo nevzdržen. Nihče si ni bil z njegovo vdovo tako blizu, kakor sem bil jaz. Potem sva se medsebojno tolažila."

V času stiske

Vse to bi skoraj končalo vašo kariero?

"Cooke je bil kot nekakšen svetilnik na temnem glasbenem prizorišču. Bil sem pod drobnogledom skupnosti, radijske postaje pa so blokirale moje pesmi. Zame je bilo še slabše, ker so me dolgo primerjali s Samom. Čutil sem, da tolikšnemu pritisku nisem dorasel, zato sem znova začel jemati mamila. Vsemu navkljub sem bil še najprej zelo iskan kitarist in pisec besedil, delal sem z Jamesom Brownom, Rayem Charlesom, Jimmijem Hendrixom, Jackiejem Wilsonom, Johnniejem Taylorjem, Otisom Reddingom in Marvinom Gayem. To so bili pionirji rokenrola. Ti ljudje so bili tedaj na vrhuncu svoje priljubljenosti. A če so se kaj pregrešili, so jim belci takoj onemogočili dostop do radijskih postaj."

Ali se denimo Hendrix ni dvignil na stopnjo rokovskega idola tudi med belopoltimi otroki?

"Če bi Jimi vedel, da so kitaro, na katero je igral, prodali za 200.000 dolarjev, bi še drugič umrl. Nikoli mu ni šlo za denar. Bil je skromen človek. On mi je podaril mojo prvo kitaro, ki jo je kupil pri firmi Sears & Roebucks. So stvari, ki jih človek nikoli ne proda."

Kdor prelistava vaš življenjepis, se mora vprašati, kako lahko človek premaga toliko tragedij v svojem življenju.

"Sam je bil samo prvi na dolgem seznamu ljudi iz mojega življenja, ki so prekmalu umrli. Nihče ne bo nikoli vedel, kaj vse sem moral prestati."

Vašega brata Harryja je ljubosumna prijateljica ustrelila v vašem stanovanju. Eden vaših sinov je umrl kot dojenček. Drugi si je v obdobju najstništva sam vzel življenje.

"Žalost in groza. Sem sodijo vedno znova kolegi, ki so pomrli drug za drugim. Poraja se vprašanje, ali mora človek res doživeti na tisoče tragedij. Morda šele potem iz zabavljača postaneš umetnik."

Potem ko ste v 80. letih še objavili nekaj hitov, niste zanje dobili niti centa. Kako je to mogoče?

"Moja tedanja firma za plošče je šla v stečaj. Kljub temu so mojo glasbo predvajali vsaj po radiu, ne primer pesem If you think you’re lonely now…"

Zanjo ste dobili 50 centov. To je ena najbolj žalostnih pesmi, kar ste jih kdajkoli napisali.

"Pesem poje o osamljenosti, kar tudi sam dobro poznam. Zaradi negotovosti sem veliko žensk pregnal iz svoje glave. Ko pa sem opustil mamila, sem izgubil svoje glasbene prijatelje. ‚Tale Womack ne jemlje mamil, ne zaupamo mu več.‘ Bili so paranoični, menili so, da morda sodelujem s policijo. Postal sem samotar. Dokler so pri meni lahko dobili mamila, je bilo v redu, zdaj pa tudi sam nočem imeti ničesar z njimi. Tega načela se držim in - uspelo mi je. Zdaj samo še ponoči odhajam na odre, da bi srečal tiste, ki niso preživeli, nazadnje Teena Marie in Donna Summer. Moraš se za nekaj zavzemati ali pa za nekaj pasti." (fl)