Mirno lahko rečemo, da smo "mokra" družba, če se osredotočimo samo na alkoholizem. Pa ne gre samo za alkoholizem. Pitje je najbolj pri roki in je zato najpogostejša omama. Ni pa edina. Poleg uživanja mamil, legalnih in nelegalnih, sem sodi tudi kajenje tobaka, pretirana ješčnost, tabletomanija in tako dalje. V zadnjih letih se pojavlja še kup drugih odvisnosti, ki niso kemične - deloholizem, odvisnost od interneta in televizije, porabništvo, odvisnost od odnosov - in še bi lahko naštevali

Vse te odvisnosti uničujejo slovenski narod. Strokovnjaki govorijo o dvesto tisoč alkoholikih, deset tisoč narkomanih… Te številke so zastrašujoče. Še hujše pa se nas problem alkoholizma dotakne, ko pomislimo na vse tiste otroke, ki živijo ob pijanem očetu, materi ali pa kar obeh zapitih starših. Zato zaradi alkoholizma ne trpi le dvesto tisoč alkoholikov, ampak tudi vsi tisti, ki so najožje povezani z njim. To so navadno otroci in žena. Alkoholizem uničuje vsaj tretjino Slovencev.

Današnji čas je v določenem smislu prelomen. Sodobna zahodna civilizacija je na razpotju, v hudi krizi. Živimo v svetu, ki se je razkrojil v svet denarja, kjer tudi človek postaja samo tržno blago. Ekonomski interesi spreminjajo družbo v trg, človek izgublja svoje posebnosti, svojo enkratnost. V takšnem ozračju postaja prihodnost grožnja in ne več izziv, vrednote, ki so se oblikovale skozi stoletja človekovega bivanja, so izgubile sleherni pomen. Svet sta preplavila ravnodušnost in miselna lenoba. Ljudje se odtujujejo sebi, drugim in naravi. Tonejo v vse večjo bivanjsko praznoto, v svojem bivanju ne vidijo nobenega smisla več. Zahodna družba je zbolela.

Filozof Umberto Gallimberti pravi, da so se v človeške duše in srca naselili temeljno zlo, tesnoba in depresija. Strah pred srečanjem s samim seboj, kajti človek je postal sam sebi največji neznanec. Duša trpi in zato vse večja uporaba psihofarmakov. Tesnoba je bolj kot duševna bolezen krik našega srca, ki prosi za prostor in čas, v katerem mu bo kdo pripravljen prisluhniti, preden bo otrdelo za vedno.

Človek se rešuje po različnih poteh. Lahko je to delo, kajti v naši kulturi je to še edina vrednota, po kateri je človek prepoznaven, spoštovan. Opaženi smo samo po svoji tehnični, funkcionalni usposobljenosti in veljamo samo toliko, kolikor smo v družbi uspešni, uporabni, in ne zaradi tega, ker smo človeška bitja z vsemi dobrimi in tudi slabimi lastnostmi. Družbo zanima, kaj smo, in ne, kdo smo. Ekonomija je postala danes naša teologija. Osebe obstajajo druga za drugo samo še kot predstavniki blaga in kot posestniki blaga. Ekonomija je odvzela posamezniku in družbi vsakršno vrednost. Družbo obravnava kot trg, posameznika kot sintezo njegovih materialnih interesov. Individuum kot tak se izgublja, čeprav se individualizem najbolj poudarja in ceni.

Osrednji problem trenutne vsesplošne krize ni samo ekonomski, ampak predvsem anomični. Svet vrednot izginja in ljudje se v takšnem svetu več ne znajdejo. Človek namreč ni žival, ki bi ga vodil nagon. Brez tradicije, brez vrednot nima opornih točk, da bi vedel, kako naj v določeni situaciji odreagira.

Pohlep, grabež je postal edini motiv, ki žene današnjo družbo in tudi posameznika. O tem je zadnje čase veliko pisal Boštjan M. Zupančič, ko govori o osebnem in osebnostnem razvoju človeka, ki se je ustavil v prededipalni fazi. To opažajo tudi mnogi psihoterapevti in psihiatri, ki se soočajo z množico motenih oseb. Včasih smo jim rekli psihopati. V zahodni narcistični kulturi modernega časa je edini princip delovanja princip ugodja. Edipalizacija je proces razreševanja rivalstva med očetom in sinom, ki se dogaja med četrtim in šestim letom otrokove starosti. Deček hoče ostati v prvotni simbiozi, istovetenju z materjo, hoče ostati mamin sinček. Osnovna naloga očeta je, da ga izvije iz materinega naročja in ga vpelje v svet realnosti in identifikacije z njim, moškim principom. Današnji čas tem procesom ni naklonjen, agresivne matere so očete izrinile iz edipalnega trikotnika. Posameznik se tako ne more izviti iz primarnega narcizma in uničuje vse odnose okoli sebe. Etično-moralne norme se pri takšnih ljudeh ne razvijejo, njihova glavna značilnost je zavist, ki je morilka vseh vrlin. Odgovornosti za lastna dejanja niso sposobni prevzemati na svoja ramena. Motenost je postala že skoraj pravilo. Ti ljudje zavzemajo tudi vodilne položaje in navsezadnje vodijo tudi države.

Pričakovati je mogoče, da se bo bivanjska kriza še poglabljala. Toliko bolj, če jo bo spremljala tudi materialna kriza širše družbe, kar se danes dogaja v globaliziranem svetu. Govorimo o enopetinski družbi, ko naj bi imelo redno zaposlitev samo še dvajset odstotkov ljudi, drugi pa bodo soočeni s problemom začasnega in priložnostnega dela ter brezposelnostjo. Današnja kriza Zahoda to tezo samo potrjuje.

V takšnih zaostrenih razmerah bo v psihiatričnih ordinacijah in psiholoških svetovalnicah število ljudi v stiski še naraščalo. Naraščalo bo tudi število alkoholikov in drugih zasvojencev. Za vse obupance pa se bo vedno našlo dovolj alkohola in drugih drog. Torej lahko rečemo, da ljudje omamo zares potrebujejo. Z njeno pomočjo se lažje prebijejo skozi življenje, izklopijo trpljenje. Seveda so posledice za posameznike in družbo katastrofalne.

Tragično je, da je družbi za vse ljudi, ki uničujejo z omamo sebe in bližnje, v resnici prav vseeno. V resnici se jih želi čim prej znebiti, kajti s hitrim odhodom s tega sveta razbremenijo zdravstveno in pokojninsko blagajno. V prid tej trditvi govori dejstvo, da so bile do zdaj vse akcije in ves trud, da bi se lotili problematike omamljanja, že vnaprej obsojene na neuspeh.

Zato bi bilo prav, da se družba s problemom zasvojenosti spopade celostno - z ozaveščanjem ljudi o pasteh omamljanja, osnovna spoznanja stroke pa bi morala biti vgrajena v splošno izobrazbo, na primer že srednješolcev. S podpiranjem kulture, ki oplaja javno mnenje s pristnimi človeškimi vrednotami ter bogati in osmišlja človekovo bivanje. Treba bi bilo tudi prestrukturirati gospodarstvo in ekonomijo, da ne bo velik del družbe odvisen od proizvodnje in prodaje alkohola. Skratka, z alkoholizmom in drugimi zasvojenostmi se je treba spopasti celostno. Do takrat pa bo družba poskrbela le toliko, da ne bo prihajalo do prehudih socialnih nemirov.

Ozaveščeni in ljudje iz pravega testa v stiski ne bodo iskali "pomiril", ampak drugačne poti. Ne glede na družbene razmere in njihovo stisko bodo v mikrokozmosu lastne družine našli poti, da osmislijo svoje življenje ter dostojno in dostojanstveno preživijo. Znali se bodo ukoreniniti v tako imenovani življenjski trojici, kot je govoril pokojni dr. Janez Rugelj: v partnerstvu, poklicu in tudi družbi. Uresničili bodo sami sebe.

Dr. Andrej Perko je psiholog.