Z avtoriteto resnično nikoli ni imel težav, nikoli mu ni bilo treba povzdigovati glasu, se repenčiti v medijih ali uporabljati kakšnih drugih v nogometnem svetu poznanih trikov. Ko je postal trener madridskega Reala, je bilo v slačilnici belega baleta ravno njegovo ime najmanj zveneče. Zato je marsikdo dvomil, da mu bo uspelo ukrotiti zvezdnike, kot so bili tedaj Zinedine Zidane, Ronaldo, Luis Figo, Raul Gonzalez, Ferdnando Hierro in Roberto Carlos. A za Del Bosqueja je bila to preprosta naloga. Ob njegovem imenu je največkrat mogoče zaznati pridevnik ponižnost. Ne z avtoritarnim vodenjem, ampak ravno z njegovim antipodom je imel slačilnico pod nadzorom. K temu je dodal še nesporno trenersko znanje in ena najbolj slavnih ekip v zgodovini Reala je bila rojena. Del Bosque je z njo osvojil po dva evropska in španska naslova. Čeprav mu je nogometni svet ležal pod nogami, brkati mož ni prepričal prednika Reala Florentina Pereza in športnega direktorja Jorgeja Valdana. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah sta ga leta 2003 odpustila. Znano je zgolj, da so bili nogometaši s kapetanom Hierrom na čelu na trenerjevi strani, medtem ko je Perez v medijih govoril o Del Bosquejevi izčrpanosti. Gozd in železo (v španščini bosque pomeni gozd, hierro pa železo, op. a.) sta bila proti milijonom v Perezovih rokah ter politiki Zidanov in Pavonov brez moči, sčasoma pa je brez moči ostal tudi klub. Perezovi načrti so se kmalu sfižili. Primat je prevzela Barcelona, mogočni predsednik pa se je moral za nekaj let posloviti. Del Bosque mu ni nikoli odpustil. Vsaj tako je mogoče sklepati iz njegovih izjav in dejanj. Ko je bil lani povabljen na slovesnost, na kateri bi mu moral Perez dati klubsko priznanje, se povabilu ni odzval, o Perezu pa dejal: "Nikomur se mi ni treba opravičevati. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Na to, kar se je zgodilo v preteklosti, me spominja bolečina."

Del Bosque spominja na Reneeja iz znamenite humoristične nanizanke 'Alo 'Alo. A le na videz. V nasprotju s francoskim krčmarjem ni preračunljiv. Morda mu je marsikdo med evropskim prvenstvom očital, da je igra Španije dolgočasna in premalo usmerjena direktno proti golu. Toda La Furia Roja še vedno igra nogomet tiki-taka. Na tak način je v minulih letih navduševala svet. Dejstvo, da se je ekipa nekoliko prilagodila tekmecem, ki vse uspešneje berejo igro kratkih podaj, pa je zgolj dodatna odlika selektorja, ki ima očitno dobro razvit čut za taktiko. Temu v prid govorijo rezultati.

Manj izpostavljena je Del Bosquejeva nogometna kariera. Med legende Reala se je vpisal med letoma 1973 in 1984, ko je kot defenzivni vezist osvojil pet naslovov španskega prvaka in bil tudi španski reprezentant. Enainšestdesetletnik se je nogometa začel učiti v Salamanci v rojstnem predelu Garrido in bil eden glavnih ambasadorjev mesta, ki je sicer bolj znano po univerzi in jezikovnem turizmu. Potem ko je s Španijo osvojil svetovni naslov, mu je mesto izreklo čast v obliki zlate kolajne, kralj Juan Carlos pa mu je podelil plemiški naziv Marquesado de Del Bosque. Tega pri komunikaciji z nogometaši ne potrebuje. Uspelo mu je to, kar se je še pred nekaj leti zdelo nemogoče - presegel je razlike med Barcelono in Realom, čeprav je sam "madridista". Z nekaterimi nogometaši je razvil poseben, malodane prijateljski odnos. To velja za člana Barcelone Xavija Hernandeza, ki se precej druži z Del Bosquejevim sinom, ki ima downov sindrom.

V dolgoletni karieri je španski selektor kakšnemu nogometašu s svojimi odločitvami tudi stopil na prste. Pred desetimi leti je bil na primer zelo razočaran Iker Casillas, ker ga je pri Realu posadil na klop. Vratarjeva mama je pred dnevi za eno od španskih radijskih postaj dejala, da je bila takrat zelo jezna na tedanjega trenerja belega baleta, saj je bila prepričana, da bo njenemu sinu uničil kariero. Zle slutnje se niso uresničile, Casillas pa je razočaranje zadržal v sebi. Podobno kot večina Del Bosquejevih varovancev, kajti užaljenih, ki bi v medijih udrihali po njem, skoraj ni bilo.