Skozi ves film je to tisto, kar drži gledalca, in ne ambiciozen, podhranjen scenarij, ki se ukvarja z nič manj kot izvorom človeštva in vprašanjem, zakaj smo sploh ustvarjeni. Moč je v vizualnih pokrajinah, ki jih ustvarijo Scott in njegova briljantna ekipa tehnikov. So prizorišča za takšno spraševanje. To je Scottov prvi znanstvenofantastični film po Iztrebljevalcu (Blade Runner, 1982) in vidi se, da ni izgubil svojega vizionarskega daru za ustvarjanje tujih, tesnobnih, a tudi nepozabnih pokrajin.

Čisto nasilje in ropaželjnost

Arheologinja Elizabeth Shaw (Noomi Rapace) ter njen ljubimec in sodelavec Charlie Holloway (Logan Marshall-Green) odkrijeta starodavne risbe, ki dozdevno prikazujejo obisk vesoljcev na Zemlji v starodavnih časih. Prepričana sta, da so ti vesoljci ali, kakor jim pravijo, "inženirji" ustvarili človeško vrsto. Pridružita se posadki vesoljske ladje Prometej na poti na planet "inženirjev", da bi izvedeli, zakaj so nas ustvarili. Člani ekspedicije so še ledena nadzornica Meredith Vickers (Charlize Theron), vljudni robot David (Michael Fassbender), previdni kapitan in ekipa prestrašenih tehnikov. Ko pridejo na planet, gredo stvari zelo narobe. Poleg tega se pojavi, v še nedozoreli obliki, stari sovražnik.

Prometej je prolog filmski franšizi, ki se je začela s Scottovim filmom Osmi potnik iz leta 1979, v katerem junakinja Ellen Ripley in člani posadke vesoljske ladje Nostromo nenamerno prinesejo pošastnega parazita na ladjo. Parazit uniči vse člane posadke razen Ripleyjeve, ki ga na koncu dozdevno ubije. Obenem odkrije, da se želi korporacija Weyland, za katero delajo, polastiti tega bitja, da bi ga prodajala kot vojno orožje.

Bitje (ki si ga je izmislil švicarski umetnik H.R. Giger in animiral italijanski mojster za posebne učinke Carlo Rimbaldi) z raztegnjeno cilindrično glavo, čeljustjo v čeljusti, trdim, faličnim in smrtonosnim jezikom, zunanjostjo okostnjaka in biomehaničnim videzom, posnetim v črnih, modrih in bronastih barvah, ki delujejo skoraj enobarvno, je imuno za psihološke ali sociološke motive, sočutje, usmiljenje ali empatijo. Njegova edina motivacija je širjenje lastne vrste. Je brez občutkov, brez kulture ali zgodovine; čisto nasilje in ropaželjnost.

Še bolj zanimiva od bitja je sama Ripleyjeva v upodobitvi enkratne Sigourney Weaver, ki je postala junakinja treh nadaljevanj in ultimativna akcijska junakinja ameriškega filma, vsaj do pojave Ume Thurman v vlogi Neveste v Ubila bom Billa (Kill Bill, 2003/2004) Quentina Tarantina.

Prvo nadaljevanje Osmega potnika (Aliens, 1986) je prišlo sedem let pozneje v režiji specialista za spektakularno akcijo Jamesa Camerona in je tipičen primer Cameronovega mačističnega visokotehnološkega levičarstva. Korporacija, ki se zdaj imenuje Weyland-Yutani (njen moto: "Gradimo boljše svetove"), kolonizira planet, na katerem je bila pošast najdena. Ko je kolonija uničena, korporacija prepriča Ripleyjevo, da se pridruži ekspediciji marincev, ki naj bi preverili, kaj se je zgodilo, in ujeli pošast, ki jo še vedno želi prodati na trgu kot orožje. Edina preživela v koloniji je majhna punčka Newt. Kolonijo so preplavile pošasti. V tem filmu Sigourney Weaver v vlogi poročnice Ripley izpolnjuje žensko željo v vlogi branilke, neke vrste supermatere; morda pa tudi moško željo po prepustitvi bolj tveganih in nevarnih elementov moške premoči v patriarhatu, kot je, recimo, bojevanje v vojnah, ženskam.

V Osmem potniku 3, prvencu režiserja Davida Fincherja, poročnica Ripley, s pošastnim zarodkom v sebi, postane dobesedno posoda korporacije (ki jo je zdaj prevzela država, tako da se Ripleyjeva bori proti vojaškoindustrijskemu kompleksu v najbolj čisti formi). Je pa tudi prevratnica, čeprav nenamerna: z zarodkom smrtonosnega vesoljca v sebi je najbolj nevarna oseba v vesolju. Na koncu naredi junaški samomor - skupaj z zarodkom se vrže v staljeno kovino.

Ripleyjeva se je vrnila za še en film, ali bolj natančno, vrnil se je njen klon z zarodkom. Da bi lahko na koncu tega filma končno uničili osmega potnika, ga morajo najprej spremeniti v bolj človeško bitje, grotesko, ki je bliže risbam Goye kot Gigerja (pravzaprav še najbolj spominja na bolj pošastno verzijo sina Godzile iz istoimenskega japonskega filma iz leta 1967). Šele tedaj lahko film od gledalca zahteva sočutje do pošasti. Bitje, ki je prvič pokazano kot čista pošast, ki izskoči iz želodca ubogega Johna Hurta, serijo zapusti kot prestrašen otrok, izsesan v vesolje. Bitje, ki se nikakor ne da asimilirati, je humanizirano in odstranjeno, medtem ko Ripleyjeva kljub vsemu potoči solzo za svojim vesoljskim, pošastnim otrokom.

Tako Ripleyjeva prepotuje celo kalvarijo ženskega bitja: od skrbne, resne članice posadke, ki je porinjena v junaštvo, preko volkulje, ki se (tako kot Linda Hamilton v Cameronovem Terminatorju 2: Sodni dan) bori za otroka, do mučenice, ki žrtvuje samo sebe, da bi rešila človeštvo. Težko se je upreti vtisu, da v seriji, ki so jo napisali in režirali moški, teče močan tok ne le ženske borbenosti in vztrajnosti, ampak tudi ženskega mazohizma. Poročnica Ripley v podobi Sigourney Weaver je ultimativna ženska bojevnica in mučenica znanstvene fantastike, morda pa tudi popularne kulture druge polovice dvajsetega stoletja sploh.

Ogromna prostranstva planeta…

V Prometeju, ki se dogaja kakšnih trideset let pred začetkom prvega, Scottovega Osmega potnika, poročnice Ripley ni, zato pa film vsebuje veliko elementov, ki so bili del uspeha izvirne serije o osmem potniku: temne votline, polne neizrekljive groze, iznajdljivo in načelno junakinjo (Noomi Rapace, ki je bila zvezda nedavne serije švedskih filmov po romanih Stiega Larssona o dekletu z zmajevim tatujem), telesno grozo (junakinja na sebi opravi lasersko kirurgijo, da izvleče pošast iz svoje maternice). Vse to deluje malo preveč znano (iz Osmega potnika pa tudi vseh imitacij tega filma) in pogreto, medtem ko filmski liki v primerjavi s sijajnim ansamblom prvega filma gledalca pustijo povsem hladnega.

Zgodba o iskanju izvora človeštva obeta pretencioznost in banalnost tipa Drevo življenja Terencea Malicka. Za razliko od Malicka Scott in scenaristi ne ponudijo odgovorov. Teza o starodavnih obiskih vesoljcev pa spominja na teorije nemškega pisatelja Ericha von Dänikena, ki je trdil, da je našel "dokaze", da so nas vesoljci v daljni preteklosti obiskali (ne pa tudi, da so nas ustvarili).

Tisto, kar je močno v tem filmu, kar najbolj ostane v spominu, je prav nasprotno od elementov prejšnjih filmov. To so ogromna prostranstva planeta, na katerem pristanejo junaki. V prvem Osmem potniku se je Scott ukvarjal s klavstrofobično dimenzijo mor: pregoni skozi nizke prostore in ozke prehode. V Prometeju pa ustvari občutek neizmernih prostranstev, kjer so ljudje kot drobne mravlje: ko junake preganja ogromen nevihtni oblak ali ko gledamo ogromno vesoljsko ladjo, kako majhna je med oblaki in ogromnimi gorami.

Sama ladja Prometej je kot palača, katere številne sobane odkrivajo skrivnostne motive junakov. Planet je prostran in robat (film je v glavnem posnet na Škotskem višavju) in kot tak zasenči junake ter njihovo iskanje odgovorov na uganko vesolja in življenja. Bolj kot katerikoli dialog nam daje slutiti ogromno razsežnost tistega, kar iščejo. Ko junakinji bežita po prostranstvih planeta pred pošastno veliko vesoljsko ladjo v obliki konjske podkve, ki se v ognjenih zubljih podira nanju, sta kot uboga in nepomembna smrtnika, ki sta se znašla v zibelki bogov. Scott ne odgovarja na velika vprašanja, zato pa nas vizualna moč njegovih prizorov prisili, da čutimo njihovo pomembnost.