V četrtek opolnoči sem na svojem maratonu drvel po Maistrovi, ko mi je iz stranskega izhoda Metelkove izletel Damjan Zorc Damo, eden od stebrov Vala 202, sicer pa tudi vokalist Buldogov, ki so tisti večer koncertirali v bližnji dvorani.

Izredno, si rečem. Gre za osebka, ki je med drugim tudi dokazano dober prognostik športnih dogodkov, v teh dneh evropskega nogometnega prvenstva, je pa priložnostnemu stavničarju, kar sem, izmenjava mnenj nadvse dobrodošla. A nič od tega: "Nisem posebej aktiven. Te priprave na rojstni dan mi jemljejo preveč časa in pozornosti," se mi potoži.

Seveda, 40. rojstni dan Vala 202! Leta 1972 so začeli. Radijski program, ki je znotraj javnega zavoda RTVS in v časih socializma poskušal prakticirati pristop zahodnjaških komercialnih postaj. "Danes ima Val 202 drugo vlogo, kot jo je imel. Tedaj je začel odpirati medijski in politični prostor. Ljudje so se tedaj učili govoriti. Shema je bila prazna. Vsak dan smo se usedli in dorekli, kaj bomo počeli. Danes je verjetno bolj institucionaliziran, kot je bil nekoč, ga pa še vedno štejem med kakovostne radie. Sploh če ga primerjaš z vsem poflom, ki se kopiči v etru," pravi Dare Milič, starosta programa, ki se po končanju olimpijskih iger v Londonu odpravlja v pokoj. Celotno delovno dobo je preživel na Valu. "V marsičem smo bili prvi. Do pojava Vala 202 je bil radio zelo konservativen. Prvi smo začeli svetovanje v stilu oddaje Kje pa vas čevelj žuli, kar je vpeljala še Julka Vahen. Tudi živi vklopi novinarjev in poslušalcev so bili prvi na Valu. Bili smo verzija zahodnjaškega komercialnega radia pri nas, kar je paradoksalno, ker smo javni zavod."

Če Miliča dandanes vprašaš, na kaj je ponosen, pravi, da na to, da se je vsega loteval po najboljših močeh. In da na primer ni klecnil, ko drugi so ali pa pač bi: "Ko danes pomisliš, da sem skoraj zgubil službo, ker sem objavil intervju s Francetom Tomšičem, ko je ta ustanovil stranko, je to smešno. A takrat je z vrha vendarle prišel ukaz, da tega pogovora ne smemo objaviti. Pa smo ga vseeno. Konec 80. let smo furali povsem svojo politiko. Če na kaj, sem torej ponosen na ta leta, ko sem ohranil svoj obraz. Svoje novinarstvo sem jemal resno. In še vedno mislim, da ne moreš biti v službi dnevne politike."

Stara garda. Podobno kot Janez Martinčič, Valov avto ekspert. "A kako sem postal novinar? K nam je prihajal na obiske Pero Žagar, ki je bil funkcionar NK Olimpija. Bil je prijatelj s Stanetom Urekom in Mitom Trefaltom, ki pa mu ni uspelo prestati avdicije na radiu, zato je pa opazil, da imam dober glas in mi predlagal, da grem poskusiti jaz. Res sem šel na avdicijo, vendar pa so mi najprej rekli, da imam težavo z izgovorom črke s. Finta je bila v tem, da sem bil tik pred maturo na bežigrajski gimnaziji, so imeli pa že bogate izkušnje s tem, da primerki, ki so začeli delati na radiu pred končanjem šole, niso naredili šole. Tisti letnik sem vseeno padel in kako leto počival, potem sem se sicer vpisal na medicino, vendar pa sem na koncu končal na radiu. Zadnje čase ne delam več kot novinar, temveč zgolj še kot voditelj. Predvsem jutranjega programa, kjer je Val 202 še vedno najmočnejši. Ljudje v avtomobilih so naša pomembna publika in če smo že pri tem, smo bili prvi, ki smo začeli obveščati voznike o radarjih. Vsaj dvajset let bo tega in spomnim se, da smo imeli najprej težave s policijo, da je sploh privolila v to. Tudi sam sem se pogajal z njimi, argument je bil pa enostaven. Da naj se odločijo, ali jim gre za to, da kasirajo, ali pa za to, da ljudje vozijo s prilagojeno hitrostjo. Na koncu so argumentacijo sprejeli."

Pri pisanju zgodbe o Valu 202 je za pisca ugodno, ker lahko vse potrebne intervjuje naredi na istem mestu. Kakopak na gostinskem vrtu lokala, ki je nadomestil ukinjeno kavarno hotela Turist, v kateri so se radijski delavci zbirali dolgo vrsto let.

No, glasbeno-uredniškemu omizju z Draganom Buličem in Janijem Kendo na čelu sem se moral opravičiti, da v tem prispevku zanju ne bo prostora. Izkušnje namreč govorijo, da bi takšna glasbeniška razprava navrgla preobilno čtivo. "Ni problema. Smo vajeni. Če nas že vodstvo ne upošteva, ni nič hudega, če nas še ti ne. Sploh je pa tam Karoli, ki je itak naš," je navrgel gospod Bulič, ki si tudi minuli petek domnevno ni privoščil obiska koncerta Cece.

"Naš"?! Da, Andrej Karoli, bržkone glavna zvezda radijskega programa, ki velja za najbolj priljubljenega med slovenskim poslušalstvom, zaradi česar so nedavno dobili novega viktorja. Iz pogovora z njim izvem, v čem je njegova dejanska specifika in nemara prednost. Prav v tem, da je dejansko začel kot glasbeni opremljevalec in se obenem razvil tudi v novinarja ter voditelja. To namreč pomeni, da je nemara edini govorec na Valu 202, ki ne benti nad glasbenimi opremami. Nad tem, da se glasba striže z govorno vsebino. Kdaj menda "kot pes med keglji", kot bi se izrazil starosta Milič.

"Seveda prihaja do razkorakov. Kako ne? V studiu imaš človeka, ki dela na radiu 35 let, glasbena oprema je pa stara 6 mesecev. Ta razkorak je očiten," pravi Karoli, ki je na program prišel oktobra 1990 in ki, kot smo še omenili, edini združuje glasbeniško opremljevalstvo s spikerstvom. Sam meni, da je delitev na spikerje, novinarje in glasbene redaktorje seveda lahko moteča, vendar pa tudi, da je politiko medija treba spoštovati. "Javi se mi veliko ljudi, ki bi bili radi glasbeni redaktorji ali uredniki. Takemu človeku rečem, da naj mi v naslednji uri pošlje 120 komadov, s tem da je 40 odstotkov domačih in da noben od domačih komadov ne bo starejših od 15 let. Praviloma odgovora ne dobim. Zakaj? Ker to ni tako lahko, kot se komu zdi. Omejitve pri glasbenih opremah so koristne zato, da ti o nekaterih zadevah ni treba razmišljati in si zato hitrejši."

O tem, da bi izbiro glasbene opreme prepustili novinarjem in spikerjem, se ne strinja niti Mirko Štular, ki je od leta 2006 urednik Vala 202. "To bi pomenilo, da se zadeve vendarle lotevamo stihijsko. Za izbiro glasbe imamo glasbene urednike, ljudi, ki se na glasbo vendarle spoznajo trikrat bolj od nepoznavalcev. Val 202 je program širokega formata. Je tako glasbeni in športni kot glasbeni in dnevno aktualni in družbeno odgovoren program. Kompatibilnost glasbe in vsebinske plati je zato vedno problematična, glede tega so pa bitke večne. Temu, da lovimo isto publiko kot komercialne postaje, smo se do neke mere celo odrekli. Imamo težave s tem, kako dobro vsebino sestaviti z všečnostjo. Kajti če bi hoteli tekmovati s komercialnimi postajami, bi morali biti bistveno bolj všečni oziroma neobremenjujoči. Dostikrat slišimo pripombo, da smo sicer super, da smo pa pretežki," pravi Štular, a tudi poudarja, da je oddaja, zaradi katere zadnje čase dobiva največ odzivov, dejansko nadvse zahtevna. Gre za oddajo Frekvenca X, ki obravnava znanstvene teme. Ob četrtkih ob 17.10. Radijski "Discovery" za v avto, na poti iz službe.

In za konec še manjša ekskluziva: Radio Slovenija pripravlja v bližnji prihodnosti nov program, tokrat povsem športni.