"Ali se ona v čem razlikuje?" "Ne, ničesar več ni ostalo od nje." V tem (ne)razumevanju umetniških praks se Ackerjeva hitro znajde pred ključnim vprašanjem: kaj se je zgodilo s starim svetom umetnosti? Spoznanje, da so ga ubili umetniki, ki so v sodelovanju z monolitnimi mediji sebe definirali preozko, jo je spodbudilo, da je začela ustvarjati na povsem svoj način - in v takih mislih je skrit tudi ves čar, vsa lepota in ves neskončni umetniški univerzum njene someščanke Laurie Anderson.
Prelivanje v dialogu
V "potnem listu" Andersonove, kultne ameriške pevke, pionirke elektronske glasbe in vsestranske umetnice, namreč med drugim piše tudi, da gre za ustvarjalko in performerko, ki ni obremenjena z nadaljevanji ali osamljenostjo, temveč svoje ambicije (pre)usmerja skozi medije, ki sami po sebi nagovarjajo "trenutnost" in "potrošnjo" kot svojo izrecno usodo. Zato "raba" glasbe v njenem primeru lahko deluje kot prevara, saj vešče izkorišča pop klišeje, vendar z varne oddaljenosti. Andersonova namreč ne razlikuje med pop(ularnimi) in avantgardnimi umetniškimi oblikami, med različnimi žanri ali med znanstvenim in kontrakulturnim - raje vse te parametre pretvori v multimedijsko naracijo, s katero vrši subverzijo zapiranja in hkrati odpiranja poglavij za nadaljnje diskurze.
V tem notranjem dialogu vedno teži k popolnosti, zato so njeni - če jih tako lahko sploh označimo - albumi sila redki. Bolj primeren izraz bi bil pamfleti racionalnega in emotivnega v obliki audio skulptur. Med zadnjima dvema, Life On a String in Homeland, je minilo neverjetnih devet let, na aktualno "work in progress" poslanico DirtDay! še čakamo. Laurie namreč ne zaupa medijem, vsaj ne v tolikšni meri, da bi najprej izdala artefakt in šele nato krenila na turnejo. In, da ne bo pomote, to ni njena obrambna drža zoper "brezplačno" pobiranje vsebin s spleta, tako je razmišljala že leta 1982, ko je izdala čislani prvenec Big Science. Njena umetnost namreč črpa iz komunikacije, ki poslušalce osvaja z zunajčasovno lepoto in drzno inovativnostjo - enako velja za vse umetnike, ki so izstopili iz kulturnega imperializma v svet eksperimenta.
Beleženje kaosa civilizacije
Prelomna točka v njeni karieri je bila, ko je prišla do spoznanja, da je - poleg podatkov, ki jih je imela na voljo - v ozadju zagotovo nekaj več. Dejstva so se ji zdela preveč formalna, zato se je vprašala, ali lahko s pomočjo učinkovitih vprašanj prideš mimo in onkraj njih - do novega ali drugačnega spoznanja. Med predavanjem o starem Egiptu je podzavestno prenehala brati že znane zgodbe in začela pripovedovati svoje. Novo zgodovino! Klasično predavanje je postalo umetniški performans. Zato je pri nastopih - če jih razumemo kot stik emocij in tehnologije - Laurie Anderson nemogoče razločevati, kaj pravzaprav so. Pogosti preskoki med mediji namreč (po)ustvarjajo nevsakdanje občutke, ki jih je Fred Pfeil v eseju Postmodernizem kot struktura občutenja opisal kot zanosne, vendar zmedene, in zaradi katerih je bil prežet z novo vrsto odnosa s stvarnostjo, ki jo ne on ne Laurie Anderson ne moreta poimenovati.
Vsebine, ki jih podaja Andersonova, pa vendarle niso tako zapletene in pogosto iz bližine komunicirajo s sedanjostjo. Ta umetnica je občutljiv seizmograf, ki s posluhom za podrobnosti beleži in dokumentira vse anomalije obljubljene dežele, v katero noče biti asimilirana, četudi je del nje. V tem "odnosu" in interpretaciji "sanj" se močno približa radikalnemu stand up komiku Georgu Carlinu in gonzo preroku Hunterju S. Thompsonu, saj v Ameriki ne vidi vsega tistega, kar vidijo tisti zunaj nje. Meje med satiro in tragedijo v njenih recitalih tako ni; toda Laurie Anderson ni prerokinja, je zgolj dekle iz sosednje ulice, ki beleži kaos civilizacije, ki živi v visokotehnološkem svetu. Njen svet je preprost, četudi ga včasih izgubimo iz miselnega polja. Pri njej nikoli ne veš, kaj te čaka, in to je temeljno gonilo rock'n'rolla. Že s tega stališča lahko popolnoma brez slabe vesti zapišemo, da Andersonova z osmercem svojih albumov ni razširila zgolj obzorij popularne glasbe (četudi jo pogosto trpajo med muzejski pop elitizem), temveč predvsem njeno pojmovanje in dojemanje. Kot same umetnosti nasploh. Bistvo pa še vedno tli v performansu. V njenem nastopu, živi sliki, zvoku in besedi. In pri tem je še najmanj pomemben podatek, da je žena Louja Reeda. Laurie Anderson je namreč vse drugo prej kot to.
