Spomnim se, da sva sedela na pomolu v Portorožu, ko mi je dejal, da sicer uživa v fotografiji, vendar ne more fotografirati tistih, ki se fotoaparatu nastavljajo in pri tem niso iskreni. Sprva ga nisem razumel, vendar mi je postalo jasno, ko je iz torbe potegnil sto fotografij oseb, ki so stale v vrsti ali se nastavile fotoaparatu, zato da bi bili ujeti trenutki.

Iskreni brez mask

"Saj jih razumem, pa tudi nekdo to mora delati, vendar jaz tega ne morem. V tem vsakdanjem svetu je toliko mask, ljudje igrajo ... Enostavno ne razumem, zakaj so vsi tako statični in se želijo pokazati pred drugimi v neki drugi luči, kot nekaj, kar v resnici sploh niso. To vse vidim s fotografij," je slikovito pripovedoval.

Najprej mi je pokazal uradne slike, potem pa tiste, ki so nastale po formalnem fotografiranju. "Veš, ko končamo uradni del, naredim še skoraj toliko fotografij popolnoma spontano, ko niti ne vedo, da jih fotografiram. Ko sem gledal te fotografije, skoraj nisem mogel verjeti, kako drugačni so bili, veliko lepši, iskreni ... Iz oči jim je žarelo veselje, medtem ko so bile predhodne fotografije statične, njihovi obrazi so bili mrtvi. Vidiš to je tisti realni svet, ko so vsi spontani, in to bo enkrat prevladalo svet. Ne razumem, zakaj tisti majhen del sveta, ki je tako hladen, obvladuje svet. Zakaj tega hladu ne moremo spustiti, ko pa je drugi del tako lep, srečen in topel ... Poglej to fotografijo! Dežuje, pa imaš občutek, da sije sonce, samo zato, ker so vsi veseli. Jaz sem se odločil, da bom fotografiral samo še to."

Dejal sem mu, naj premisli, saj da od tega ne bi mogel živeti. Pogledal me je z žalostnimi očmi in mi pritrdil.

Danes spet sediva na pomolu in se pogovarjava o zadnjih petnajstih letih. "Veš, najin pogovor je v meni takrat sprožil velik premik. Najprej sem ti bil hvaležen, ker si me obvaroval, da ne bi odšel od zagotovljenega kruha, potem pa sem postal jezen. Kako imaš sploh pravico soditi o mojem življenju, jaz sam živim svoje življenje, nihče drug ... Samo jaz lahko uresničim svoje sanje in to so moje sanje! In potem sem zraven uradnih fotografij začel naročnikom prodajati še tiste neformalne. Navdušeni so bili in naročil zanje je bilo desetkrat več kot naročil uradnih slik. Začeli so me vabiti na različne dogodke, koncerte, kjer so želeli, da ujamem trenutke. In ravno te fotografije so začele dobivati visoko ceno. Sam nisem mogel verjeti - fotografije prodajam po 3000 evrov in več.

V začetku se nisem spraševal, kaj tako dviguje ceno fotografijam. Najprej sem bil prepričan, da sem nagrajen za ves svoj trud in za veselje, ki ga doživljam ob svojem delu. Čez nekaj časa, ko sem večino svojih strank bolje spoznal, pa sem uvidel, da na fotografijah vidijo tisto, kar v resnici iščejo že vse življenje. In to je, da so lahko popolnoma svobodni, spontani ... in da, kot se reče, srce nosijo na dlani. Najbolj zanimivo je, da so kupovali svoje fotografije. Niso se mogli načuditi, kako sem jih lahko ujel v takšnih trenutkih, ko pa sami veljajo za zelo zadržane in se na nešteto načinov trudijo, da bi se sprostili ... od psihoterapevtov, do bioenergetikov. In sedaj so videli, da so lahko brez kakršnih koli pomagal popolnoma svobodni."

Zabava

"Ko smo se pričeli pogovarjati, smo ugotovili, da jim v življenju manjka zabave, in ker sem jih slikal na koncertih in zabavah, so bili popolnoma odprti. Fotografije, ki so jih kupovali, so jim bile opomnik, da so resnično takšni, samo podrejati se ne smejo in čim bolj se morajo zabavati v svojem življenju."

Ko sem ga tako poslušal, sem najprej imel slabo vest, ker sem bil takšen, vendar sem šele med pogovorom uvidel, da sem tedaj živel v nekih starih, omejujočih okvirih ter se odzval tako, kot sem videl pri svojih starših. S tem, ko sem se sam začel zabavati in vedno bolj poslušal, če lahko rečem svoje srce oziroma tisto, kar me veseli, sem imel vedno manj takšnih pripomb, ker se tudi sam nisem več omejeval.

Naš uspeh se skriva v našem srcu. Neuspešni in v krizi smo samo takrat, ko ne živimo v skladu s svojimi srčnimi željami. Prisluhnite sebi in svojim srčnim željam, sledite zgodbi, ki jo želi živeti vaše srce. Vodje v podjetjih bolje spoznajte svoje sodelavce, pogovarjajte se z njimi o njihovih projektih in njihovih rešitvah, ki so morebiti drugačne od že sprejetih, a bi jih opravljali bolj zavzeto in učinkoviteje, če bi vanje vložili svoje znanje, svoje prepričanje in svoje srce.

Tako boste svoje sodelavce, ki se bodo pri delu bolj zabavali, opolnomočili. In hitreje se bodo razvijale inovacije, četudi se vam bo sprva morebiti zdelo, da so novi projekti celo preveč rizični oziroma težko uresničljivi. Premagajte konkurenco z unikatnostjo, strastjo in intuicijo, ki jo v svojem srcu nosite vi in vaši sodelavci.

Milan Krajnc je strokovnjak za uspehe v podjetju SIRIUS.SI, d. o. o.