Zaradi take klime marsikdo prihaja v situacije, kjer ga spremljata zadrega in nelagodje. Na povsem vsakdanji ravni starši ne vedo natanko, kdo jih opazuje, ko svojemu otroku na plaži mažejo ritko z zaščitno kremo, in ali se to sploh še sme oziroma pri koliko starem otroku morajo s temi sicer nujnimi zdravstvenimi ukrepi prenehati in jih prepustiti otrokom samim. Starši, ki so naturisti, prav tako ne vedo, ali sploh lahko fotografirajo družinske počitnice, čeprav le za domači album.

V Ameriki poskrbijo za marsikaj, da dvom odpade. Ponekod velja naslednje pravilo: če otrok v vrtcu pade in si potolče koleno, ga vzgojiteljica seveda lahko stisne k sebi in poskuša potolažiti. A le za deset sekund. Za vse, kar presega ta čas, tvega sum zlorabe.

Zadrega in nelagodje se pojavljata tudi pri pisanju o stvareh, ki bi morale biti samoumevne, pa v kontekstu pedofilije niso. Prav težko je pisati o zaupanju v organe pregona, sodišča, še prej tožilstvo, ne nazadnje o zaupanju v izvedence. Ena izmed težav je tudi v tem, da imamo na tem področju premalo izkušenj. Zato sem ter tja odkrivamo šibke točke pri vseh omenjenih, od začetka odkrivanja pa do instančnega sodišča, katerega stališče je (ne samo po mojem mnenju) povsem nesprejemljivo. Gre namreč za razlago, da poseg (tuje osebe) v otrokove intimne dele telesa ni spolno nasilje, če se ugotovi, da pri tem ni šlo za zadovoljevanje spolnega nagona.

Strast inkvizitorjev

Take razmere kot da kličejo po varuhih izven sistema in so jih že priklicale. Že lep čas prebiramo članke in gledamo oddaje o dejanskih in domnevnih zlorabah otrok. Vse to ima dvojne učinke. Najprej so nesporno pozitivni, ki pripomorejo k ozaveščanju vseh nas in k pozornosti na zlorabe. Prav tako pa delujejo tudi drugačni. Vzbujajo se mnoga čustva, ki preprečujejo razumen in korekten odziv, predvsem agresivnost in maščevalnost. Temeljna naloga vsakega temeljito izšolanega terapevta (in ne samooklicanega, kakršnih pri nas kar mrgoli) je prepoznati lastna čustva, ki se mu porajajo ob obravnavi čustveno intenzivnih primerov. Prav pedofilija je najbrž kar na vrhu takih. Tak terapevt bo vedel, kaj s svojimi čustvi narediti, potem ko jih je prepoznal in videl, da znajo biti huda ovira. Lahko počaka, da se poležejo, lahko stvar predela, lahko pa primer prepusti pravzaprav bi ga moral prepustiti kolegu, če so čustva premočna in bi ovirala strokovno delo.

Ničesar temu podobnega ni zaslediti med mnogimi nastopajočimi, ki o pedofiliji govorijo s strastjo inkvizitorjev. Težava je tudi na strani medijev, ki take osebe še posebej radi vabijo medse. In da ponovim, razmere so privabile mnoge, da sodijo o stvareh, ki jih bodisi ne poznajo dovolj bodisi z nastopi delajo predvsem reklamo zase. Prav tako niso redki pravičniki, ki edini vedo, kdo je kaj zagrešil, kakšna kazen je primerna in kdo ni opravil svoje naloge. Pri kritiki ustanov so žaljivi, ne da bi v resnici vedeli, koliko je kdo naredil in kaj sploh se je dalo narediti.

Oddaja TVS iz serije Dosje Jelene Aščić z naslovom Nikomur ne smeš povedati je ena izmed dragocenih oddaj, ki je ponazorila vse omenjene stiske in dvome. Prikazala je pretresljive zgodbe. Opozorila je na težavnost odkrivanja zlorab, kjer v določenem primeru trije izvedenci niso mogli potrditi suma. Poudarila je zapletenost odkrivanja tudi zato, ker je izjemno težko pogledati v zaprt sistem, kakršen je družina, še zlasti, če kdo od staršev prikriva spolno nasilje drugega nad otrokom. Tragičnih in komajda razumljivih primerov, ko mati ščiti partnerja, ki zlorablja otroka, ni tako malo.

Oddaja pa je prikazala tudi drugo plat, in sicer, kaj se zgodi, ko nas zapeljejo čustva, zlasti agresivnost. Tožilka, ki se poklicno ukvarja predvsem s storilci, izven tega pa še posebej z žrtvami, izjavi, da si ne predstavlja pogojnih odpustov za te ljudi in da bi morali prestati vsaj to, kar je izreklo sodišče. Kamera se preseli v zapor, preden bi od tožilke zvedeli, kaj poleg tega, kar je izreklo sodišče, bi po njenem še morali prestati, da bi bilo prav.

Podobna stališča prispeva tudi predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki poudarja pretirano skrb, da ne bi bili nedolžni obsojeni; poleg tega se po njenem vzpostavljajo miti v korist osumljenim, kako v razveznih postopkih eden od staršev ovadi drugega za spolno zlorabo, da bi dosegel ustrezno odločitev sodišča o dodelitvi otrok. Poleg tega je videti, kot da centrov za socialno delo sploh ne zanima, kam gredo obsojenci v času prostega izhoda.

V skladu s tako držo je tudi njena izjava v eni prejšnjih oddaj, kjer je rekla, da "če spolne zlorabe nismo mogli ugotoviti, še ne pomeni, da je ni bilo".

Kriv je, kdor ne dokaže nasprotno

Kakor je ta izjava lahko logično pravilna, je enako tudi izjemno nevarna in iz ust nekoga, ki se je dolga leta ukvarjal s kriminaliteto, nedopustna. Če bi izjavo stopnjevali, bi lahko rekli za vsakogar takole: "Če vam umor ni bil dokazan, še ne pomeni, da ga niste zagrešili." Teoretično to drži za vsakogar, praktično pa to pomeni inkvizicijski besednjak, kjer bo vsakdo, za katerega se bomo tako odločili, veljal za krivega, če ne bo mogel prepričljivo dokazati, da nečesa ni storil.

Tudi zadnji del oddaje je postregel z nekorektnim ravnanjem. Avtorica se je odpravila v zapor, kjer po njenem pedofili uživajo pravo razkošje. Tam je z vztrajnimi pritiski pripravila obsojenca do tega, da je priznal, da je zločinec.

Tako se z obsojenimi ne ravna. V zaporu, ki ga sicer občasno kritiziram, so zaposleni korektno pojasnili, zlasti tožilki, ki bi to morala vedeti bolje kot vsi drugi, da je diskriminacija obsojencev nedopustna, da ima vsak pravico do pogojnega odpusta in možnost ugodnosti, tudi obsojeni za spolno nasilje, če se vključijo v ustrezno strokovno obravnavo.

V državi, ki je vse manj socialna, je vzpostavljena topla greda za vigilante, maščevalce, samooklicane eksperte in pravičnike vseh vrst. Ljudje jih z odprtimi rokami sprejemamo, tudi strokovnjaki pogosto povsem nekritično, dokler se nam ne zgodi finale "koroške deklice".

Naj zaključim z nekoč že povedanim. Kadar nam je več do kaznovanja (domnevnih) storilcev kot do zaščite žrtev, se lahko zgodi to, kar se je pred leti. Potem ko smo, tudi po zaslugi v zadnjih oddajah nastopajočih vigilantov, vsi vedeli, kdo je storilec spolnega nasilja, in ga pribili na križ, a nam obenem ni bilo prav nič mar za žrtev, je pravi storilec še dolgo časa nemoteno izvrševal nasilje nad otrokom.

Zato je čas, da vzpostavimo razmere, v katerih bomo senzibilizirali ljudi za prepoznavanje verjetnih spolnih zlorab - od vrtcev, šol do centrov za socialno delo in pravosodja v celoti. Pri tem pa je treba točno vedeti, kakšne so pristojnosti posamezne ustanove. Še posebej pa potrebujemo izvedence s tega področja, ki jih danes ni veliko. Koraki pa so povsem napačni, če izobraževanje prepuščamo vigilantom in samooklicanim ekspertom, a se dogaja tudi to.

Morda tudi ni napačna slika, da večina ustanov po najboljših močeh poskuša dovolj korektno reševati probleme spolnega nasilja. Moja razmeroma skromna izkušnja, ki je ne morem posploševati, je pretežno dobra. Nanaša se primeroma na občutljive svetovalne delavce v šoli, na strokovnjake, ki skrbno preučujejo razmere in se ne želijo prenagliti, da ne povzročijo težko popravljive škode, na policiste, ki razumejo, kako kočljive stvari poskušajo ugotavljati, in na sodišče, ki skrbno razsodi, upoštevaje vse okoliščine.

Oddaja je pokazala le tisti drugi del, za katerega pa ne vemo, ali je v resnici prevladujoč. Smo pa (pre)hitro pripravljeni verjeti, da je.