Ta radikalno posega v celoten sistem socialnega varstva v Sloveniji, v oblike solidarnosti in pravičnosti, v osnovno humanitarnost in pravzaprav sistematično ruši socialne in človekove pravice, ki so jih pridobili delavci in delavke s sindikalnimi boji v preteklem stoletju.

Sedaj se rojevajo življenjske katastrofe, zgodbe navadnih ljudi, ki nikoli niso imeli dosti, ki so trudoma prigarali minimalno pokojnino, ki so zaradi različnih razlogov in družinskih tragičnih dogodkov zboleli, zapadli v odvisnost, izgubili vse, izgubili še tisto malo, kar so imeli… Nikogar nimajo na tem svetu, na nikogar se ne morejo obrniti, niti na svojce in daljne sorodnike, če zaradi drugega ne, zato, ker so sorodniki na istem ali v zelo podobni situaciji.

Gospod, star 45 let, izvira iz številne družine, v kateri je bilo vsega, od revščine, lakote do alkohola, zlorab… Vse svoje življenje je bil reven, že kot otrok je bil prikrajšan, trda zemlja je včasih obrodila, včasih ne. V določenih obdobjih so bili bolj lačni kot siti. Kdo ve zakaj in kako, iz kakšne družine prihaja, še sam ne ve več… Kot fant je obiskoval šolo s posebnimi potrebami, saj mu v šoli ni šlo, pa vendar je prišel do statusa pomožnega delavca in nekaj let delal v invalidskem podjetju.

Potem je prišla osamosvojitev, odpuščanja, stečaji, razveza, stiske… V naslednjih 17 letih ni nikoli več dobil službe, saj ni bil dovolj hiter. Ni bil dovolj prizadet, da bi bil invalid, čisto tak kot drugi pa tudi ne. Poleg tega je še zbolel in mu zdravstveno stanje ni več omogočalo, da živi sam. Ves ta čas, desetletje, je preživel z denarno socialno pomočjo, vključen je bil v dnevne centre in stanovanjske skupine, pravice do upokojitve nima, saj ni delal dovolj, na zavodu pa so ugotovili, da je nezaposljiv. Ob podpori društev, centra za socialno delo, sistemov skrbi za ljudi s težavami je nekako šlo.

Januarja 2012 je država ugotovila, da je gospod lastnik nekaj čez dvajset različnih osemindvajsetin (1/28) zemljišč, kar je seveda "očitno" ogromno premoženje, zato mu denarna socialna pomoč, zdravstveno zavarovanje in druge osnovne pravice ne pripadajo več. V praksi pa to pomeni, da je lastnik od 2 do 3 kvadratnih metrov nečesa, kar je podedoval po starših, skupaj z ostalimi 28 dediči in lastniki, za katere nihče ne ve, kdo so. Kaj bo jedel? Kako bo s terapijo, kateri zdravnik ga bo še sprejel? Kje bo živel? In vendar, država z novo zakonodajo upošteva vse nepremično premoženje, tudi če je v osemindvajsetinah.

Gospod ne ve, kaj je to osemindvajsetina, prav tako ne ve, kaj je to zemljiška knjiga, pravzaprav zna komaj brati in se komaj podpiše. Prihrankov po desetletju življenja v revščini nima popolnoma nič.

Osebno me zelo skrbi, kot socialno delavko in kot človeka, zelo me skrbi… Ali ga bom našla nekje podhranjenega, shiranega, morda popolnoma onemoglega, mrtvega? Ali pa ga bodo v zadnjem trenutku sprejeli v bolnišnico? Ali bo to dovolj zgodaj? In kam ga bodo potem iz bolnišnice odpustili?

Gospa, stara 41 let. Rodila se je v družini, kjer je vladalo nasilje, otroci so bili redno tepeni. Potem je kot najstnica zapadla v droge, hudo. Preživela je zlorabe, brezdomstvo, hudo odvisnost od trdih drog, pa vendar je v nekem življenjskem obdobju ob podpori centra za socialno delo, društev za pomoč uporabnikom prepovedanih drog, komun in drugih uspešno obvladala svojo odvisnost in začela graditi življenje na novo. Očeta nima več, sorodnikov tudi ne, mati si je ustvarila svojo družino in z njo že leta ne želi več imeti opravka.

Bila je zaposlena, neredno, za določen čas, leto, nekaj mesecev, potem nekaj časa nič. Tako živi že več kot deset let. Ves čas je podnajemnica, nikoli ni imela možnosti priti do stanovanja, niti do socialnega ne, saj na razpisih kot samska ni dosegala dovolj točk.

Že leta je revna, ves čas na robu, včasih pod robom, pa vendar je nekako šlo. Od občasnih zaposlitev si je dajala na stran za čase, ko ni imela zaposlitve, da je lahko plačevala najemnino, da ni pristala na cesti, saj samo z denarno pomočjo tržne najemnine ne plačaš. Ob zadnji zaposlitvi ji je uspelo "prišparati" skoraj celih 2000 evrov za plačevanje podnajemniške sobice. Drugega nima nič, nikogar na tem svetu, nobene mreže, podpore svojcev, sorodnikov, samo nekaj prijateljev, ki so na istem kot ona, in to je vse.

Država je rekla, da ima prihranke in da ji denarna socialna pomoč ne pripada več, ker ima premoženje. Ne pripada ji več obvezno zdravstveno niti dodatno zavarovanje. Po desetih letih revščine, stiskanja, selitev, ves čas na robu brezdomstva, ji zaradi teh prihrankov ne pripada več nič.

Ko bo čez nekaj mesecev na cesti, psihično in duševno zlomljena, bolna, nezmožna za delo, bo to za državo ceneje? Bo to pokazalo pravičnost, solidarnost nove zakonodaje? Takih zgodb je preveč, da bi se lahko zanašali na Karitas, Rdeči križ, humanitarne akcije. Večina navadnih ljudi še zase nima več.

Uvod v Splošno deklaracijo človekovih pravic govori o prirojenem človeškem dostojanstvu vseh članov človeške družbe, govori o barbarskih dejanjih v zgodovini in o svetu, v katerem naj ne bi nihče živel v strahu in pomanjkanju.

Reforma pri nas v temeljih spreminja sistem uveljavljanja pravic, ki imajo dolgo in krvavo zgodovino bojev navadnih ljudi ter delavcev in delavk. Nimamo več pravic, ampak socialne transferje, pri čemer se poudarja, da mora nekdo plačati davke za to, da nekdo drug sploh lahko preživi. Visokozveneče besede naših politikov, kako moramo stiskati pas, kako bodo preprečene zlorabe, kako je bilo nujno uvesti pravičen sistem za vse, kjer bodo na slabšem samo tisti, ki sistem zlorabljajo in manipulirajo, se bile in so ves čas samo pesek v oči. Vsem nam. Vsakemu izmed nas se lahko zgodi, da jutri ostane brez zaposlitve, da se razbije družina, da zboli, da zgubi mrežo in svojce. In tisto, kar si v vsem svojem življenju ustvaril, ti bo država vzela, ko boš nemočen in na tleh, tebi in tvojim otrokom.

Diana Jerman, univ. dipl. soc. delavka