Monsieur Roubaix je še četrtič osvojil veliko granitno kocko, najbolj prestižno lovoriko "kolesarske norosti" in se postavil ob bok rojaku Rogerju De Vlaemincku. Na "velikonočni dirki", kot je eden od vzdevkov zahtevne preizkušnje, so nastopili tudi štirje Slovenci. Kristjan Koren se je med udeležence vpisal le formalno, s podpisom štartne liste, da ekipa Liquigas ni bila kaznovana. Borut Božič (48. mesto), Blaž Jarc (70. mesto) in Gregor Gazvoda pa so zmogli vseh 57 kilometrov pekla granitnih kock Napoleonovih cest, z 200 kilometri asfaltne podlage. "Še deset kilometrov je težko, kaj šele tako daleč. Čez kocke je tako letelo, da nisem verjel, da je to sploh mogoče. Pred očmi se mi je proti koncu že meglilo, saj nisem mogel vzeti okrepčila," je dirko opisal Borut Božič. Do zadnjih 40 kilometrov se je držal najbolj preverjene taktike, da je vse odseke kock začel spredaj, celo za kolesom prvega favorita Toma Boonena. Ostal pa je brez energije prav v trenutku, ko je Tornado ob pomoči kolegov Steegmansa, Chavanela in Terpstre že pritisnil na polno. In se odpeljal.
"Skozi Arenberški gozd sem še pripeljal v prvi skupini, pozneje sem začel zaostajati," visokorasli mladenič Blaž Jarc opisal svoj šesturni pekel, celo kot najboljši mož v dresu NetApp in eden štirih najmlajših. "Sem zelo čustven. Predvsem glede na to, kaj se je dogajalo z mojo kariero zadnji dve leti. Imel sem dobre noge, vendar sem vso moč porabil za pomoč kapetanom, ki pa so nato povsem zatajili," je kislo-sladke vtise opisal ponosni Gregor Gazvoda, ki je šele deseti Slovenec, ki mu je uspelo priti do Roubaixa. Čeprav zunaj dovoljenega časovnega zaostanka petih odstotkov. Med takimi 27 kolesarji je bil tudi 40-letni Frederic Guesdon, ki je tako kot jekleni Američan George Hincapie (43. mesto) vozil že zgodovinski 17. Pariz-Roubaix. Kljub zaostanku 18:52 (88. mesto) se zmagovalca iz leta 1997 niso usmilili.
