"Starejši pomagajo mlajšim pri premagovanju strahu, širjenju socialnih veščin in spoznavanju šole. Zadovoljni so tako oni kot njihovi starši, ki na delavnicah opazujejo, kako veseli in razigrani so njihovi otroci," je dejala vzgojiteljica Tina Stopar.
Namen delavnic je otrokom, ki niso vključeni v vrtec, približati vrtčevsko življenje in njegov utrip. "Skozi igro se učijo različnih veščin, gibanja, jezika. Poseben poudarek je na razvijanju govora, izražanju in komunikaciji, še zlasti pa imajo radi umetnost," je pojasnila vodja projekta iz Vrtca Kočevje Lidija Jerše. Bistveni cilj pa je najmlajše spraviti v vrtce. Do zdaj so zanje povečini skrbele mame, ki so na svoje potomce zelo navezane in jih težko pustijo od sebe. A nezaupanje do vzgojiteljev in učiteljev se počasi topi. "V preteklih letih so nekateri starši med poukom sedeli na šolskih hodnikih in kukali v razred. Zdaj nam že bolj zaupajo in pustijo otroke tudi na končne izlete," je povedala Stoparjeva.
Pri projektu poleg vzgojnega osebja prostovoljno sodelujejo še učiteljice, svetovalni delavki ter romska pomočnica. Ta je glavni vezni člen med otroki, starši in učitelji. "Poleg učne pomoči in pisanja domačih nalog z otroki sodelujem tudi s starši. Povem jim, kaj vse njihovi otroci počnejo v šoli ter kako in kje jim lahko pomagam. Del obveznosti so tudi telefonski klici, s katerimi preverjam odsotnost otrok," je dejala pomočnica Dijana Marjanovič.
Prav ta ukrep je močno zmanjšal izostanke od pouka, nekateri starši pa že kar sami kličejo, kadar otroka ne bo v šolo. "To je bilo še pred letom dni nekaj nepredstavljivega," meni Peter Pirc, ravnatelj šole, na kateri je 14 odstotkov Romov. Prepričan je, da je zgodnja socializacija nujna za prihodnje delo otrok in vsega kočevskega prebivalstva, glede na dosedanje uspehe pa se zdi, da se uresničujejo tudi njegove besede iz preteklosti : "Ko bodo romski starši videli, da izobraževanje njihovim otrokom prinaša nekaj dobrega, jih bodo z veseljem pripeljali v šolo."
