Za to je poskrbelo ustavno sodišče, ki je po pritožbi novinarja in časnika nedavno soglasno razveljavilo odločitev višjih sodnikov, pri tem pa ocenilo, da višje sodišče ni vzpostavilo pravega ravnotežja med pravico tožnika do varstva zasebnosti na eni in pravico novinarske hiše oziroma novinarja do svobode izražanja na drugi strani. "Višje sodišče je neupravičeno omejilo manevrski prostor novinarja in časopisa pri poročanju o temi, glede katere je obstajal močan interes javnosti do obveščenosti, s čimer je nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico do svobode izražanja," so odločitev, zaradi katere bo moralo višje sodišče še enkrat odločati o tem primeru, utemeljili ustavni sodniki.

Od brutalnega napada na novinarja Mira Petka, kasneje poslanca SDS, je minilo natanko enajst let. Pred njegovim domom v Mežici so ga neznanci napadli 28. februarja 2001 zvečer. Petek, ki je takrat utrpel hude poškodbe glave, je bil vseskozi prepričan, da so se ga fizično lotili zaradi kritičnega pisanja o sumljivih poteh tranzicije v koroškem gospodarstvu. Zanimivo je, da so kot potencialnega naročnika napada menda preiskovali tudi Janka Zakeršnika, ki je moral o tem primeru pričati pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala z ozadjem napada, vendar za napad na koncu ni bil kaznovan nihče. Tudi peterico napadalcev, obtoženih poskusa umora, so namreč na koncu oprostili.

Posledice napada so bile tako najhujše prav za Mira Petka, ki posledice poškodb čuti še danes, ob tem pa je moral po odločitvi sodišča skupaj z Večerom Zakeršniku plačati tudi odškodnino v višini 3000 evrov zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Za Zakeršnika naj bi bil žaljiv predvsem članek z naslovom Preiskave namesto slavja ob obletnici, objavljen julija 2000, v katerem je Petek poročal o domnevnih nepravilnostih v koroški podružnici NKBM, ki se je znašla v preiskavi. Zakeršnik je namreč v letih 1997 in 1998 v njej opravil več deviznih pologov večjih vrednosti, banka pa teh transakcij ni sporočila uradu za preprečevanje pranja denarja, čeprav bi to po zakonu morala narediti.

Čeprav je višje sodišče ocenilo, da zapisi o Zakeršniku niso bili žaljivi, ob čemer ni bila sporna niti resničnost podanih informacij, je vseeno sklenilo, da sta novinar in časnik s kontekstom objave podatkov krnila čast in dobro ime tožnika. Zmotila jih je tudi objava polnega imena tožnika, česar naj ne bi opravičeval niti njegov "status relativno javne osebe". A ustavno sodišče zdaj takšnemu stališču ni pritrdilo, pač pa se je očitno postavilo v bran svobodi izražanja. "Prav zaradi okoliščine, da je imel tožnik kot prepoznaven koroški podjetnik status relativno javne osebe, je podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim delom. Namen spornega članka tako ni bil zgolj v poročanju o nepravilnostih v poslovanju banke, ki ni ravnala v skladu s svojimi zakonskimi dolžnostmi, temveč je bil njegov cilj razkriti vplivne gospodarske mreže, ki lahko vplivajo na ravnanje bank v posameznih primerih," je bilo v obrazložitvi jasno ustavno sodišče.