Ploščki Vročinska roža (2002), Tanatos eros (2005) kvarteta Vasko Atanasovski Adrabesa Ensemble, Attic Dance tria Atanasovski-Golob-Levačić (2007), V živo iz stare elektrarne - Mljask (2008) in Bohemia (dvojni album 2009) so podvigi, ki jih omenjajo kot njegove najvidnejše. Atanasovski praktično sklada vse glasbe in za vse zasedbe - komorne, orkestralne, zborovske, lutkovne, plesne, gledališke. Vodi različne skupine, sodeluje z domačimi in tujimi ustvarjalci, kot so Michel Godard, Ewald Oberleitner, Simone Zanchini, Glen Velez, Zoltan Lantos, v New Yorku je na primer igral tudi z Marcom Ribotom, ter nastopa po vsem svetu. Hkrati se druži s klasično izobraženimi glasbeniki; pred nekaj dnevi je v Narodni galeriji igral s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, ustvarja tudi z ansamblom za staro glasbo Musica Cubicularis.

Come to Me prinaša nekaj že slišanih komadov, le da v nekoliko drugačni preobleki.

Res sta bila komada Happy Song in Midnight Summer Concert No. 3 že na prejšnjem cedeju Bohemia, vendar mi je bila zanimiva tudi izvedba v triu; prej sta bila izvedena v septetu. Drugače pa smo nekaj komadov z nove plošče dali na youtube, naslovni komad Come to Me pa smo izdali že lani kot single. Komad Ladies Of The Night izvira še iz časov, ko smo intenzivno delali z zasedbo Mljask; ena verzija te skladbe je bila takrat posneta in lansirana na trg.

Kaj se ta hip dogaja z bendom Mljask? Bo ostal le še novi trio?

Z Mljask smo trenutno v mirovanju. V zadnjem obdobju smo krenili v neko novo smer, v to, kar počnemo zdaj v triu. Naša plošča iz leta 2008 je bila še izključno inštrumentalna, razen komada, ki ga je odpela Aphra Tesla, potem pa so se začela nekako spontano v mojih komadih pojavljati besedila, vokal. Peti sem začel kmalu po tem, ko smo harmoniko zamenjali za še eno kitaro in je namesto Dejana Berdena prišel Dejan Lapanja, vmes pa je Andraž Mazi nekaj časa igral celo bendžo. Trio je nastal po naključju. Z Mljask smo imeli nek špil; eden ni mogel, drugi je zbolel, in sem rekel: "Pa pojdimo na oder samo trije." Nato smo ugotovili, da ima trio čisto poseben zvok, noro energijo in izjemno zanimivo kapaciteto, zato smo začeli zgodbo bolj razvijati. Vzporedno je tekla tudi zgodba s Kitajsko - leta 2010 sem bil tam sam, ustvarjal sem s kitajskimi glasbeniki, koncertirali smo v sedmih največjih mestih in ta del sveta me je zelo navdušil. Iz teh povezav smo lani izpeljali tritedensko turnejo s triom.

Kako se pretaka energija v triu?

Vasko Atanasovski Trio je precej homogena zasedba. Čeprav smo si karakterno dokaj različni, obstaja med nami zrela skupinska dinamika, tako v zasebnem življenju kot pri ustvarjanju glasbe. Trio je že po definiciji minimalistična zgodba. V našem primeru pa je, morda prav zaradi brezkompromisnosti, prava glasbenoenergetska bomba. Zvok tega tria je zanimiv tudi zato, ker nimamo bas inštrumenta in se nato kitara igra na svojevrsten način - kakor jo pač igra Dejan Lapanja, sicer magister jazzovske kitare, ki pa mu je rock'n'roll precej blizu. Sploh je on poseben glasbenik, ki nadvse rad igra z nenavadnimi bendi, kot je na primer Salamandra Salamandra. Marjan Stanić ima ravno tako številne kapacitete, ne le izvajalske, ampak ga krasi široko poznavanje glasb orienta. Vsak od nas v trio nekaj prinaša. Glasbo sicer pišem jaz, interpretacija pa je potem stvar skupnega aranžmaja.

S tem ko se je v komadih pojavil vokal, je tudi skladanje drugačno. Besedilo, s formami kitic in refrenov, te na neki način lahko postavi v pop klišeje, v inštrumentalni glasbi si načeloma manj omejen. In v izziv mi je bilo ravno to, da naredim komade, ki ne bi bili klišejski, čeprav so precej pisani; eni imajo enostavne forme, drugi manj, vsi pa imajo še dosti močnih inštrumentalnih delov in še vedno je dosti prostora za improvizacijo.

Vam morda očitajo, da ste tokrat preveč pop? Čiste linije, mehke za uho, so pri vas bolj odraz neke kompozicijske izčiščenosti, premišljenosti.

Če je pop to, kar se v glavnem vrti na radijskih postajah, potem smo mi daleč od tega. Pa čeprav je tudi naša glasba povsem primerna za radio, pravzaprav še bolj, saj prinaša svežino, izvirnost in nova obzorja. Delamo čisto glasbo, sodobno in vrhunsko izvedeno. Če primerjam Come to Me z mojimi prejšnjimi avtorskimi ploščami, bi lahko rekel le, da morda ni toliko zahtevna za poslušalca v smislu kompozicijskih konceptov in improvizacij. Glasba je energična, ritmična, povleče v ples, prav tako se z vokalnimi skladbami in besedili še bolj neposredno približa poslušalcu.

Sicer pa se že dolgo ne ukvarjam s predalčkanjem svoje glasbe v glasbene stile. Veseli me, da ljudje doživljajo mojo glasbo kot pozitivno in da jim seže v dušo. Pišem glasbo, ki je lastna meni in okolju, iz katerega prihajam. V Sloveniji smo na prepihu Balkana in Zahoda, in ravno to mešanje je treba izpostaviti kot značilnost tega prostora. Glasbene vplive Balkana in Orienta, tako kot zahodnih kultur, dodajam le kot začimbo.

Do preprostih linij s težo ni lahko priti. Mentalna glasba in vse mogoče komplikacije, ki si jih lahko napletemo v glavi, so lahko velikokrat odveč in brez vsebine. Pri meni je zmeraj pelo srce. In le to je pravo izhodišče za ustvarjanje glasbe. Mislim takšne, z veliko začetnico.