Kruha in iger je film o televizijskem šovu, v režiji televizijskega režiserja in v produkciji nacionalne TV, vendar bo prej prikazan v kinu kot na televiziji. Ali ni to skoraj neke vrste televizijski "državni udar", čeprav samo v domeni filma?

Ta ideja s televizijskim "državnim udarom" mi je všeč, toda na neki točki vas moram popraviti: res sem veliko delal za TV, vendar - če lahko tako rečem - niti subjektivno niti objektivno nisem televizijski režiser: subjektivno zato ne, ker se pač nimam za televizijskega režiserja, objektivno pa zato, ker je uradni naziv, ki ga dobimo diplomanti AGRFT, univerzitetni diplomirani filmski in televizijski režiser. Je že tako, da kot režiserji moramo biti multipraktiki.

Glede tega, kar se vam zdi "televizijski udar v kinu", pa bi rekel takole: zame je bilo veliko presenečenje pa tudi čast, seveda, da je bil film Kruha in iger uvrščen v tekmovalni program lanskega festivala slovenskega filma, torej ob bok vsem tistim filmom iz tako imenovanega nacionalnega programa. Kjer je bil tudi dobro sprejet, tako pri občinstvu, ki ga je nagradilo, kot pri festivalski žiriji, ki mu je podelila tri vesne. Seveda je film v produkciji nacionalne TV prvenstveno namenjen televizijskemu predvajanju, a prav zaradi tega ugodnega odziva v portoroškem Avditoriju in potem tudi v medijih je urednik igranega programa na TV Slovenija Jani Virk pristal na to, da se filmu prej omogoči kinematografsko kariero. Slovenski filmski center je koproducentu Kruha in iger, Arkadeni, odobril sredstva za povečavo, tako da smo lahko izdelali pet filmskih, torej 35-milimetrskih kopij in pet digitalnih, ker imajo nekatere dvorane v Sloveniji samo še digitalne projektorje. Pred tem pa smo na novo posneli ves zvok v filmu.

V najavni špici so napisani trije scenaristi, toda vašega imena ni med njimi. Tudi to se ne ujema najbolje z "avtorsko tradicijo" slovenskega filma.

Prvo verzijo scenarija sta napisala Jaša in Matjaž Sketelj, potem ko so njuno zgodbo na filmskem skladu sprejeli v program za razvoj scenarija. Potem je bil njun scenarij izbran na razpisu TVS za celovečerne filme, toda šele leta 2009 se je Jani Virk odločil za realizacijo tega projekta. Za izvršnega producenta je najel studio Arkadena, režijo pa je ponudil trem režiserjem, ki smo morali napisati svoje eksplikacije. Tako sem bil izbran jaz. Toda scenarij je bil preobširen, predvsem pa ga je bilo treba prilagoditi produkcijskim pogojem in možnostim. Tu je priskočila na pomoč Barbara Zemljič, ki je scenarij predelala, razširila je njegovo televizijsko zgodbo, predvsem pa je povsem na novo napisala ženske like. Tu in tam sem seveda tudi sam imel kakšen predlog, predvsem glede televizijske zgodbe, ki sem ji hotel zagotoviti avtentičnost.

Ker ste že uporabili ta izraz, bi rekel, da gre v filmu kar za dvojno avtentičnost, najprej resda za avtentičnost tistega dogajanja v TV-studiu, a nič manj posrečena se mi ne zdi avtentičnost nekaterih podrobnosti iz tistega časa, torej konca 80. let prejšnjega stoletja.

Pri tem filmu mi je šlo za dva hommagea ali poklona: najprej sami televiziji, ob kateri sem v otroških letih preživel precej časa, in tistemu obdobju ob koncu 80. let, ko je bila Mateja Svet v vrhunski formi, ko so stavkajoči delavci Litostroja prišli v Cankarjev dom in ko je tedanji režim že popuščal...

Celo sam je razglasil, da sestopa z oblasti.

Ja, in smo vsi čakali ali slutili nekaj novega. Skratka, ta pozna 80. leta so se mi zdela pomembno obdobje za Slovence.

Vendar ga v filmu vidimo predvsem skozi televizijske oči - oziroma oči TV-šova.

Seveda, saj je bil to obenem čas, ko je tudi že slovenska družba postajala "televizijska".

Glede na to, do katere stopnje je to danes, bi lahko rekel, da ste šli pogledat h "koreninam zla".

Dobro, to je morda malo premočan izraz. Raje bi rekel, da smo šli pogledat, kje se je "vse začelo".

Ampak glavno je, da je to zelo posrečena, zabavna in duhovita komedija z elementi tako imenovanega backstage muzikala, toda v studiu TV-šova.

Takšen dispozitiv omogoča, da se skoraj vsi liki pokažejo v dveh podobah, v tisti, v kateri se želijo videti oziroma se v njej želijo pokazati javnosti, in v tisti manj "glamurozni", v kateri se pokažejo, kakšni so v resnici ali v svojih skritih željah. V zakulisju TV-šova se skoraj vsi gredo svoje "zakulisne" igrice.

V tem pogledu se mi zdi eden vrhunskih trenutkov, ko se v studiu pojavi policist oziroma miličnik in doživi svojih pet minut absolutnega šefa.

Da, policist doživi svoj "šerifovski" moment. Pri tej sceni sem imel v mislih vestern oziroma moment "mexican stand down". To je, na primer v filmu Dober, slab, umazan, tisti trenutek, ko Clint Eastwood, Lee van Cleef in Eli Wallach stojijo na pokopališču in se gledajo, preden začnejo streljati. V tej moji sceni seveda ni šlo za to, da bi se policaj in vodja šova začela streljati, želel pa sem, da bi se tako gledala. Zato je bil moj edini režijski napotek igralcema, naj mislita, da igrata poker in da ima vsak dobre karte.

Potem je bilo jasno, da bo zmagal Jonas.

Seveda, saj je tako tudi zahteval scenarij, ampak pomembno je bilo to, kako se gledata.

Ta lik voditelja TV-šova, ki ga interpretira Jonas Žnidaršič, je res izjemen prispevek v galerijo slovenskih filmskih portretov.

Po mojem je odlika tega lika samoironija.

Nedvomno, čeprav to ni bila ravno odlika dejanskih TV-voditeljev.

Verjetno res ne. Zdaj me vsi sprašujejo, ali smo z likom tega TV-voditelja merili na Mita Trefalta. Ampak nismo. Tedaj je bilo poleg njega še kar nekaj TV-voditeljev, ki so vsi nastopali zelo suvereno. Zato bi glede našega lika Josa Bauerja dejal, da je neke vrste sinteza ali prototip nekdanjih TV-voditeljev.

Na lanskem festivalu slovenskega filma ste sodelovali s kar dvema filmoma, poleg Kruha in iger so bili tam še Prepisani. Ti so bili sicer predstavljeni v celovečerni obliki, čeprav dramaturško niso "celovečerni igrani film".

Seveda niso, saj so bili posneti kot nadaljevanka in predvajani na internetu. V povezani obliki so bili najprej prikazani v Moderni galeriji, potem na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru in nazadnje še v Portorožu. V "celovečerni" obliki jih je verjetno res malo težko gledati.

Imajo pa druge odlike, predvsem v obliki posebnih učinkov. To je, če se ne motim, prvi slovenski AV-produkt s tako izčrpno in premišljeno uporabo posebnih učinkov.

Mislim, da je res. Z igralci smo delali v studiu, vso scenografijo pa smo dodali v postprodukciji. Posneto imamo tudi že drugo sezono, drugi del nadaljevanke, v katerem se razrešijo vsi misteriji iz prvega dela. Vendar bi za finalizacijo potrebovali še kar nekaj denarja.

Morda bi ga lahko kaj dobili s prodajo prvega dela televiziji.

Televiziji se zdi zadeva preveč radikalna.

In najbrž še politično nekorektna, kar, hvala bogu, tudi res je. Ampak, pomislite, kakšen ugled bi si TVS pridobila, če bi predvajala takšno serijo.

To je res. Ampak vse naše televizije so obsedene s podatki o gledanosti. Kot da bi ti še kaj pomenili, odkar lahko gledamo oddaje v poljubnem času. Če pa bi se lahko neka TV pohvalila z atributi kot "drzna, pogumna, izzivalna", bi to pomembno spremenilo njeno javno podobo.