"Rodil sem se, da bom smučal z Everesta"

Karmen PustTone Fornezzi

Davo Karničar je prvi človek na svetu, ki je presmučal prepadne stene najvišje gore na svetu, 8848metrov visokega Mount Everesta. Alpinist, ekstremni alpinistični smučar, učitelj in trener smučanja, alpinistični inštruktor, gorski reševalec, reševalec letalec, vodnik lavinskega psa, bivši tekmovalec v svetovnem pokalu alpskega smučanja, republiški članski prvak in podprvak Balkana v veleslalomu ter serviser v svetovnem pokalu. Smučal je s Triglava, Jalovca, Špika, Grintovca, čez Sinji slap, severno steno Eigerja, steno Matterhorna, z Mont Blanca, Elbrusa. Z bratom sta se kot prva Slovenca spustila z Annapurne in kot prvi na svetu je presmučal vrtoglave strmine najvišjih vrhov na sedmih celinah. Južni in Severni Ameriki je dodal še Antarktiko.

Davo Karničar si nedvomno zasluži častno mesto v naši Akademiji ekstremnih šampionov.

Ste prvi na svetu, ki ste neprekinjeno smučali z najvišjega vrha na svetu. Kako bi opisali spust z Mount Everesta?

"Po tolikem času se je težko omejiti zgolj na spust, ker je bil to zelo velik projekt z dolgotrajnimi pripravami, v katerem je sodelovalo veliko ljudi. Toda na vrhu ostaneš sam na smučeh in je treba narediti tisto kar moraš. Rodil sem se zato, da bom smučal z Everesta. Takrat sem bil prepričan, da mi je to usojeno. Seveda pa so vtisi ravno tako sveži kot takrat, ko sem se pripeljal v bazo. Spomnim se vseh zapletov, vseh delov smučanja, pa seveda tudi dvomov. Tudi če si stoodstotno osredotočen, kaj moraš narediti, kako boš in da boš, pridejo dvomi in negotove situacije. Everest je nevarna gora, kjer je precej snega, prepadnih strmin. Prek Hillaryjeve stopnje se da le bočno drseti. Z južnega vrha pa je bilo pobočje debelo pokrito s snegom in je bila velika nevarnost plazitve. Bilo je tudi veliko nevarnega kložastega snega, ki votlo odmeva, in strah te je, da lahko vse skupaj zgrmi v dolino. Potem je sledila dolga Lotsejeva stena, ki je bila zelo poledenela, kar je bilo super, saj ni bilo nobene nevarnosti plazov. Največje tveganje pa je bilo zagotovo v spodnjem delu, ker sem odsmučal v območju, kjer se sploh nikoli ne hodi peš, saj so vsak dan novi plazovi. Večkrat me vprašajo, če bi še enkrat smučal z Everesta. In moj odgovor je - nikoli več. Ker vem, da je bilo toliko srečnih okoliščin, ob optimalni pripravi in odličnem moštvu in ne verjamem, da se lahko vse sreče še enkrat ponovijo."

Venček smučanja

Kaj pa vaš projekt - sedem najvišjih svetovnih vrhov? Ste ponosni, da vam je uspelo?

"Ideja je prišla po realiziranem najvišjem. Ob takratnem razmišljanju, da je to mogoče narediti hitro, ker so nižji in naj ne bi bili tako zelo nevarni in dragi, pa je vse skupaj vendarle trajalo šest let. Ponosen sem, da mi je kot prvemu na svetu uspelo celine povezati v ta venček smučanja. Tukaj pa so takšni vrhovi, da bi jih prav rad ponovil. Recimo v Severno Ameriko na Denali bi z velikim veseljem šel še enkrat. Gotovo pa ne bi več nosil smuči na Kilimandžaro, ker imajo tam čisto resne namene zaščititi pravila znotraj parka. Tam lahko samo hodiš. Čuvaji parka so drugačni kot pri nas. Ob sebi imajo puške in ne pomišljajo dosti, ali naj jih uporabijo."

Zakaj je prišlo do zapleta na Kilimandžaru?

"Ker sem, ne vedoč, da ne smem s smučmi na Kilimandžaro, prišel na vhod parka. Tam so mi pojasnili, da to ne gre. Hitro sem organiziral prevoz in se zelo daleč peljal na sestanek vseh direktorjev Tanzanijskih parkov. Njihov vodja me je podučil, da je čudovito, če delam projekt sedmih vrhov, zato ker bom potem lahko povedal, da sem povsod smučal, le na Kilimandžaru nisem smel. Mislili so zelo resno, zaradi ohranjanja okolja, in mi energično prepovedali kakršnokoli smučanje. Potem sem naredil hud prekršek, krajše smuči sem skril v nahrbtnik, na vrhu Kilimandžara počakal, da so vsi odšli v dolino, nato pa sem naredil nekaj zavojev kar po vulkanskem pesku, preden sem sploh dosegel sneg in led. Nisem imel slabe vesti, nič pregrešnega nisem naredil, prepovedani sad pa je tako in tako vselej najslajši. Neizmerno sem bil vesel, da sem lahko tudi najvišjo goro v Afriki uvrstil v svoj spisek sedmih vrhov."

Opravili ste več kot 1500 alpinističnih tur. Katera je najbolj spoštovanja vredna?

"Pri alpinizmu je težko izpostavljati eno turo. Mogoče je bilo temelj za to, da sem si upal s smučmi lotevati težkih stvari, obdobje, ko sem predvsem plezal oziroma delal solo ponovitve v kopni skali. Tistega se izredno rad spomnim, saj delaš tisto, kar je najtežje v hribih, da se sam brez varovanja postaviš v težke situacije. To je temelj za alpinistično smučanje, ker si vedno odvisen od tega, kako se boš odločil in od svojih sposobnosti. Rad se spomnim Bonatijeve smeri v Franciji pa tudi v naših hribih vsega, kar je zgornje težavnosti. Obdobja skalolazenja se izredno rad spomnim. To so bile lepe ture, mogoče zaradi res skrajnega preverjanja plezalskih sposobnosti. Pri smučarskih spustih pa težko izločim enega, ker ob smučariji tako uživam, da mi je vsaka tura čudovita."

O čem razmišljate, ko se vzpenjate na vrh? Pa potem, ko se spustite s smučmi navzdol?

"Vzpon z željo smučanja po steni mora biti jasno začrtan in skoncentriran na to, kakšno je okolje, kakšna je snežna podlaga, kakšni so prehodi, kje se bom smučal. Na vrhu, ko zamenjaš opremo, mora biti fokus samo na tem, kako se boš smučal. Nič drugega ne sme biti prisotnega, vsaj meni se tako najbolje izide."

Zakaj se sploh podajate v vse te ekstremne in tvegane podvige?

"Zakaj v hribe in zakaj tvegati? Odgovor je strašansko težak. Zelo sem hvaležen vodstvu založbe Učila, ki mi podaljšuje našo zavezo, da bomo knjigo o Sedmih vrhovih vendarle izdali. V njej bi rad razčistil tudi to, zakaj pravzaprav gremo in zakaj se človek odloči, da to počne in tvega življenje."

Kaj vam daje moč in voljo, da vztrajate in vselej srečno pridete do cilja?

"Vztrajanje ni vedno tako močna zaveza, da bi obrodilo sadove. Vztrajati poskušam vedno toliko časa, dokler vidim, da še obvladujem razmere. Zelo veliko je poti z namenom, da bi smučal, pa ne smučam. Odprav je bilo veliko takšnih, da sem odšel na pot, pa nisem prišel na vrh in smučal dol. Trma je biti zavezan k temu, da je od vsega največ vredno, da prideš zdrav nazaj domov. Vse drugo pa je temelj priprave, želje, izživetja tistega, kar v življenju znaš."

Kakšen bi bil za vas idealen vrh, vzpon nanj in spust z njega?

"Toliko idealnih vrhov je postavljenih naokoli, da nimam dodatne domišljije. Mogoče samo to, da potem, ko snameš smučke, se bos sprehodiš po mivki in greš v morje, toplo 23 stopinj."

Kaj vam pomenijo vsi vzponi in spusti z vrhov?

"Preživetih 50 let. To je potrditev vsega, kar se mi je dogajalo kot otroku, in utelešenje vsega, za kar sem si zelo prizadeval. Se pravi, da sem izredno veliko stvari v življenju temu podrejal. Ni vedno nujno, da ti uspe tisto, kar si zadaš. Tudi če gledamo prihodnost, ne moremo kar izključiti vsega, kar se mi je dogajalo. Pomeni naporno nadaljevanje v tem življenju, ki se naslanja po vsem na to, kar sem do sedaj naredil."

Otroška igrača

Kaj imate vedno v nahrbtniku? Vam je kakšna stvar morda že rešila življenje?

"Vso potrebo opremo, odvisno od tega, kakšne težave oziroma kakšno specifiko imata vzpon in smučanje. Vedno pa dvojne rokavice in dvojna zaščitna očala. Potem se naberejo razni amuleti za srečo. Vseh sedem celin sem bil zvest načelu, da imaš s seboj tudi nekaj, kar potisneš v najgloblji žep nahrbtnika in samo v podzavesti veš, da je s teboj. Ne smeš pa o tem preveč razmišljati. Če delaš kakšne tvegane stvari, je dobro, da se v mislih ne vračaš v varno območje in da ne fantaziraš preveč o čudovitosti otroškega nasmeha ter toplini in mehkobi doma, ker potem nisi več tam. Če nekaj delaš, se moraš povsem posvetiti cilju."

Kaj ste imeli v nahrbtniku na Mount Everestu?

"Otroško igračo, medvedka."

Kdo vas spremlja in kako vam pomagajo?

"Na žalost me ne spremlja več moj prijatelj in soplezalec Franc Oderlap. Z njim sva obredla vseh sedem celin. Nesreča se je zgodila v Himalaji."

Ker vas sledimo, smo opazili, da se po tragični nesreči vašega prijatelja ne spuščate več v ekstremne podvige.

"Res je. Po tistem, ko se je Franc poslovil, sem tudi jaz zelo na glas povedal, da ni nobene potrebe, vzroka, nobene prevelike želje, da bi naredil tisto, zaradi česar sem danes malo žalosten. Dogaja se mi namreč klic gore K2, da jo je možno presmučati, kar še ni uspelo nikomur. Na srečo je zdaj strah tako velik, da je večji od želje, da bi se lotil K2. Pravijo, da nikoli ne reci nikoli, ampak ne vem, kaj se bo s to željo in z odnosom zgodilo. Prav veliko časa pa tudi nimam in želim, da naj hitro stori nekdo drug, da me ta dilema ne preganja iz dneva v dan. Vesel bom, zaradi olajšanja."

Za svoje ekstremne spuste in premagane vrhove ste prejeli kar nekaj nagrad. Katera je vas najpomembnejša?

"Kdorkoli opazi prizadevanje in temu pokloni priznanje, je to zelo zelo veliko. Bloudkova nagrada je zelo pomembna zame. Velik uspeh je tudi, da sem bil leta 2000 izbran za Slovenca leta. Ni nas tako strašno veliko, ampak samo mi smo naši. Biti naš, med našimi, je čudovit občutek. Najboljša so priznanja, ki pridejo od najbližjih ljudi, ki se znajo ustaviti in reči: 'To ti je pa dobro uspelo!‘ Zelo vesel sem bil, da me je prejšnji papež sprejel v Rimu, da me je sprejel predsednik naše države. To so stvari, ki si jih dobro zapomniš."

Presmučali ste vse najvišje vrhove vseh celin. K2 vas preganja, s čim se še želite ukvarjati?

"Sten, ki še niso presmučane, je zelo veliko. Kot sva že omenila, je K2 moje prekletstvo. Trenutno pa sem zavezan cilju, da nama z ženo vendarle uspe postavitev Gorniškega centra na Jezerskem. To je moja velika želja, a če si sam, stvari izredno počasi tečejo. Ta trenutek konstrukcijsko in promocijsko sodelujem z Elanom, Salewo, Komperdellom… Ta sodelovanja so plod tega, kar sem delal v preteklosti. Rad bi postavil ta center, ki je sicer že v nastajanju, ker vem, da ljudje v hribih potrebujejo turistične storitve, kako se varno podati v gore ali pa kako se pripraviti, če bi rad osvojil osemtisočaka. Dela je več kot dovolj, denarja pa precej manj. Sem pa zelo vesel, da prihaja do tistega, o čemer sem že dvomil. Namreč do bistvenega premika v našem čudovitem gorskem okolju, na našem Jezerskem. Upam, da bo vendarle zaživel gorniški center Davo Karničar, saj ljudje prihajajo k nam predvsem zaradi čudovitega okolja, v katerem živimo."