Ob takih številkah nam politiki vztrajno dopovedujejo, da bo treba še bolj zategniti pas. Za koliko ga sploh še lahko? Že brez statistike je večini ljudi jasno, da živi precej slabše, kot je še pred nekaj leti. "Vsak konec meseca mi je brez statistike povsem jasno, da živim mnogo slabše, kot sem pred tremi, štirimi leti. Tedaj mi je ob enakih stroških celo kaj ostalo, zdaj pa je mesec preprosto predolg," je kolegom pripovedoval možakar blizu šestdesetih v ljubljanski gostilni, kjer redno pije kavo. Takšno kavo, ki je pred desetimi leti stala še enkrat manj kot sedaj, plača, ki jo dobiva, pa je še vedno enaka, kot je bila tedaj.
Še nazornejša je logika pice iz prejšnje številke Nedeljskega, ki jo je v svoji knjigi opisal analitik gospodarskih gibanj Dejan Kneževič. Takšna je: "Leta 2006 sem za pico v krajevni piceriji odštel 800 tolarjev, za veliko pivo še 360 tolarjev, skupno torej 1160 tolarjev, kar je 4,84 evra. Danes je to 12 evrov."
Seveda ne gre le za dražji luksuz, za tiste stvari, ki smo si jih včasih brez vsakih zadržkov lahko privoščili. Recesija je resno načela naše vsakdanje življenje, naše potrošniške navade, kar kažejo tudi uradne potrošniške raziskave. Tako imenovani šesti val recesije, ki so ga v družbi Valicon v okviru Trženjskega monitoringa "analizirali" 11. septembra lani, je pokazal, da vsi ključni indikatorji kažejo, da je recesija z vsemi svojimi posledicami še vedno prisotna, osebno občuti recesijo v vsakdanjem življenju kar 70 odstotkov vseh vprašanih. Kar 50 odstotkov vprašanih je priznalo, da že sedaj troši manj. V primerjavi s prejšnjimi leti se je pokazalo, da vprašani recesijo čutijo najbolj intenzivno do sedaj. Najbolj je izstopal odgovor, da si sedaj lahko privoščijo manj, kot so si, nakupi so bolj načrtovani in premišljeni kot pred letom dni. V primerjavi z letom poprej je zrasel tudi delež tistih, ki pravijo, da v večji meri nakupujejo v diskontnih prodajalnah.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
