Erika Pečnik
Iz savanske divjine na vzhodu sva se odpravila v hriboviti severni del države. Ker poteka javni prevoz samo po asfaltiranih cestah, sva morala narediti ogromen ovinek, zamenjala sva dva motorja in tri avtobuse in v osmih urah prevozila 230 kilometrov. Na avtobusih opaziš bistveno razliko med preprostimi Afričani. Kako ženske svoje dojenčke podajajo v roke drugim potnikom v avtobusu, se med seboj pogovarjajo, malčki pa se nič prestrašeno ne cmerijo. Ali pa mi, zafrustrirani Evropejci, ki svoje otroke sploh ne spustimo iz rok, bog ne daj še h kakšnemu neznancu. Sploh smo zaprti sami vase in nas nič ne briga za sopotnike.
Pokrajina na 2200 metrih je povsem nekaj drugega, tropska, deževna, bujno zelena. Zjutraj že ob šestih vidiš polno njivo ljudi, ki pridno delajo kot v tovarni. Zanimivo imajo pa tudi vsa strma pobočja preorana v njive, in sicer tako strma, da komaj stojijo tam gori in skoraj navpično obdelujejo zemljo. Ruanda namreč leži na območju srednjeafriškega tektonskega jarka, izredno rodovitnem območju, a hkrati tudi enem najgosteje naseljenih v Afriki. Če ima v svetovnem merilu ženska povprečno 2,5 otroka, jih ima na tem območju še enkrat do dvakrat več. Ogromen porast se je zgodil v zadnjih šestdesetih letih, kar je pripeljalo do hudega boja za zemljo ne le med ljudmi, temveč tudi med njimi in živalmi. Prebivalci krčijo gozd, da pridobijo zemljo za pridelovalne površine, pomikajo se čedalje više v hribe in jemljejo prostor živalim. To naj bi bil tudi povod za genocid, ki je bil le končna točka večletnih sporov med dvema glavnima plemenoma, ki sta se borila za obstoj.
Treking do groba
V vulkanskem parku Virunga, ob meji z Ugando, je osemnajst let živela in raziskovala gorske gorile Američanka Diane Fossey. Prvi dan sva se odpravila na treking do njenega groba, skupaj z dvema drugima turistoma in v spremstvu šestih vojakov in vodnikov. Zaradi bivolov, so nam razložili, vendar pa je jasno, da še bolj zaradi nevarne meje s Kongom. Na treking se najprej odpelješ daleč stran še višje v hribe, po cesti, ki ji pravijo african massage, ker je taka, kot bi se peljal po prazni rečni strugi z ogromnimi kamni in te dobre pol ure pošteno premetava po avtu. Zraven ob avtu tečejo otroci, ki želijo prodati svoje risbice goril, a vodniki opozarjajo turiste, naj tega ne kupujejo, kajti otroci, ko iznajdejo lahek način za zaslužek, potem nočejo v šolo in se razvijejo v kriminalce. Treking je bil izjemno naporen, v deževni dobi, ko je bila steza tako razmočena, da smo šest ur gazili po blatu, z vsakim korakom se ti je čevelj pogreznil v blato do gležnjev. Ko pa smo prišli do cilja, sem razumela Američanko, kako je lahko sredi afriške divjine preživela toliko let, narava je prečudovita, ob gorski reki, sredi živo zelene jase. Od njene kolibe in drugih prostorov (kjer so živeli njeni pomočniki, sicer domačini) ni ostalo nič, razen temeljev. Potem ko so jo (najverjetneje) lovci na gorile z mačeto sredi noči ubili, so tudi ves raziskovalni center porušili. Zdaj je pokopana tam, kjer so tudi grobovi vseh drugih goril, ki jih je pokopavala sama.
Drugi dan se odpraviva na težko pričakovan treking do goril. To je v tej državi edina turistično naravnana stvar, ampak še ta zelo prvinska. Vsak dan zjutraj pride 80 turistov s svojimi dovolilnicami na zbirno mesto in ob čaju in plesno-glasbeni predstavi čaka, da jim določijo skupino goril. Na vulkanskem območju Ruande namreč živi osemnajst skupin goril, ki se prosto premikajo naokoli, a vsaka skupina na približno vedno istem območju. Deset skupin je dostopnih turistom, drugih osem pa raziskovalci inštituta preučujejo. Nekatere skupine so težje dostopne za bolj telesno pripravljene pohodnike, nekatere pa so zelo blizu. Glede na to, kje so bile dan prej, se potem osem turistov odpravi po njihovih sledeh. Dve uri smo hodili v izjemno strm hrib, skozi pravo džunglo, po stezici skozi trimetrsko rastlinje. Še dobro, da sem imela s seboj vrtnarske rokavice, kot so svetovali, da sem se lahko oprijemala bodečih vej in jih odmikala pred seboj. Potem pa… Zagledam prvo gorilo, tam sedi, žveči svoj evkaliptus in se ne zmeni za nas. Tiho gremo naprej in se usedemo na tla. Okoli nas se začnejo sprehajati gorile vseh velikosti, kotalijo se, nas gledajo, se nam nastavljajo in uprizarjajo pravi šov. Šestmesečni mladič se nam skuša približati, a ga vodnik s posebnim zvokom, ki za gorile pomeni nevarnost, odžene stran. Gorile so namreč po genski zasnovi najbliže človeku, zato se jih ne smeš dotikati, da ne bi nanje prenesel kakšnega virusa, ki bi bil zanje lahko usoden. Gremo še malo naprej, tam pa ogromna gorska gorila, ata Charles, sedi stran od drugih in nas opazuje, fotografiraš ga in gleda te naravnost v oči, čutiš njegov razmišljujoči pogled.
Opazovanje živali
Sediš tam sredi džungle, obkrožen z gorilami, in občutek imaš, kot da one opazujejo tebe, kot da si ti prišel tja zato, da te one gledajo. To je neverjeten občutek. Vse traja le eno uro, potem moramo nazaj. Čeprav Ruanda s tem goriljim turizmom izjemno služi, je vse strogo določeno in od tega ne dostopajo, vse, da jih zaščitijo. Pot navzdol je bila čista improvizacija, v trenutku ko smo se odpravili, je začelo liti kot iz škafa in sploh ni nehalo. Pot je bila prava drsalnica, nekateri so bili več na riti kot na nogah. Ko so se v hotelu (enako kot prejšnji dan) ponudili, da nam očistijo čevlje, sem jim posebej naročila, naj jih v notranjosti ne čistijo, ker se mi potem čez noč ne posušijo. Prikimavali so, da brez težav, pa so to vseeno naredili. Tudi drug dan sem šla z mokrimi na pot. In v teh hribih je bilo kar mrzlo.
Da hodijo v Ruando turisti le na ogled goril, opaziš prav tukaj. Imajo en hotel za petnajst dolarjev, torej za popotnike, ki se med popotovanjem iz Ugande ustavijo za dan ali dva še pri gorilah v Ruandi, in kar nekaj hotelov od 300 vse do 1500 dolarjev za vse druge, ki pridejo iz Ugande ali Tanzanije s prestižnimi terenskimi vozili. Navadnih turistov, kot sva bila midva, ki bi potovali skozi Ruando z nahrbtniki in javnim prevozom, ni bilo. Kar sva opazila tudi, ko sva iskala kakšno stvar in so nama vedno znova ponujali vse čim bolj moderno, nič avtentičnega. Ni jim bilo jasno, zakaj se želiva peljati z avtobusom, če pa lahko najameva taksi. Kavo sva želela spiti med domačini, vendar so naju posedli drugam, za boljšo mizo in nama postregli v modernih in ne v pravih afriških skodelicah. To je bilo malo moteče.
Nadaljevanje prihodnjič
