"Najboljši presejalni program vida imajo v Kanadi, kjer med 30. in 60. letom pregledujejo prebivalce na štiri leta, po 65. letu pa na dve leti. Ob tem se poleg ostrine vida posvetijo tudi drugim pomembnim parametrom, kot so sposobnost za barvni vid, kontrast, širino vidnega polja...," je pojasnil Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS). V razvitih državah ima pregledan vid okoli 80 odstotkov prebivalcev. Kljub temu pa je v EU 16 milijonov ljudi s takšnimi motnjami vida, ki bi jih lahko odpravil preprost pregled pri oftalmologu. Štabuc-Šilihova pravi, da pri nas presejalni program še načrtujejo. Zato še ni dorečeno ali bi presejanje začeli pri 55. ali 65. letu starosti, želijo pa si, da bi - enako kot Dora - prebivalce lahko pregledovali na dve leti. Velik uspeh bi bil, če bi lahko še pred presejalnim programom, tako Štabuc-Šilihova, v ambulantah družinske medicine bolnika vprašali tudi, kako vidi. " Marsikdo sploh ne opazi, da mu vid peša, dokler mu ne zastremo enega očesa," pojasni Štabuc-Šilihova in dodaja, da se za vključitev tega pregleda v referenčne ambulante oftalmologi z zdravniki družinske medicine še niso pogovarjali.

Za zdaj je poskrbljeno samo za otroke, pri starejših pa stroka prepozna obolenje, ko človek pride do specialista. V dogovoru z diabetologi in internisti spremljajo sladkorne bolnike, drugih pa ne. Pri starostni degeneraciji makule ali pri glavkomu medicina lahko do določene mere slabovidnost odloži, če bolnik pride do specialista pravočasno. Štabuc-Šilihova pohvali vsaj stanje pri sivi mreni, za operacijo katere ni več čakalne dobe: "V nerazvitem svetu prav katarakta povzroči 50 odstotkov slepote." Zato se tudi oftalmologinja asist. mag. Nataša Vidovič Valentinčič zavzema za aktivnejše iskanje slabovidnih, za kar bo morala država zagotoviti dodatna sredstva in kadre, kot jih je pri drugih preventivnih programih. "Ta denar bi se nam hitro povrnil, saj bi napredovanje slabovidnosti lahko zelo upočasnili, s tem bi imeli starostniki manj depresij, potrebovali bi manj pomoči in tudi zlomov kolkov bi bilo manj," pojasnjuje Vidovič-Valentinčičeva.

Težave pa imajo slepi in slabovidni tudi s tem, za kar se je država že zakonsko zavezala. "Ko nam vid ugasne, ne moremo uveljaviti pravice do rehabilitacije, ki je že tri leta uzakonjena. To je ta hip največji problem slepih in slabovidnih," opozarja Tomaž Wraber. Rehabilitacija pomaga človeku sprejeti novo stanje, ga nauči novih življenjskih strategij, s pripomočki in tehničnimi pomagali pa človeku omogoči živeti čim bolj polno in neodvisno življenje. "V našo zvezo je včlanjenih samo 4100 članov. Ljudi s hujšimi okvarami vida je po oceni stroke vsaj 10.000, če se primerjamo s podatki iz Nizozemske, Nemčije in Norveške, pa bi jih moralo biti med 30.000 in 40.000 ali več. Skrita večina slabovidnih je zelo prizadeta, ker se z njimi nihče ne ukvarja. Imajo hude težave v poklicnem in zasebnem življenju, tudi svojcem ni lahko, nimamo pa načinov, kako bi jim pomagali," je zaskrbljen Wraber, ki upa, da bodo za dve leti rehabilitacijskega programa dobili vsaj pilotni projekt na ministrstvu za zdravje, po tem pa naj bi bili rehabilitacije deležni vsi, ki jim je vid opešal.

Slab vid ne prizadene samo posameznika in njegovih bližnjih, pač pa državo tudi veliko stane. Za Slovenijo nimamo podatka, znano pa je, da vsi stroški, povezani z izgubo vida, na svetu znesejo 3 bilijone dolarjev na leto. V Avstraliji so izračunali, da za stroške, povezane z vidom, na leto porabijo 2,8 odstotka BDP.